Jernej Brelih se je rodil v kmečki družini leta 1918 v Bukovem, vasici nad Cerknem. Še preden se je zavedal samega sebe, je postal podanik italijanske krone. In preden je šel v šolo, je izvedel, da mu je po novem ime Bartolo. Doma je govoril slovensko, v šoli pa je lahko le italijansko. Življenje na kmetiji je bilo težko, v tistih odročnih gorskih vasicah zaslužka ni bilo. Za preživetje je zato med drugim po le njemu znanih poteh tihotapil cigarete iz Jugoslavije v Italijo. Ko je bil dovolj odrasel za puško, so ga poslali v Albanijo, kjer je bil nepomemben kamenček fašističnega imperializma. Po razkosanju Jugoslavije je dezertiral in na nikoli pojasnjen način prešel Jadransko morje, se prebil skozi mnoge fašistične in policijske kontrolne točke na Apeninskem polotoku ter kot prvoborec vstopil v partizane. Tri leta se je boril proti fašistom, nato proti nacistom. Seveda tudi proti kolaboracionistom. Vojno je, tako kot mnogi zavedni Primorci, zaključil v IX. korpusu. Kot večina, ki so doživeli grozote druge svetovne vojne, o tem ni govoril. Tu in tam je povedal kakšno anekdoto, to pa je bilo vse. Kot tisto, ko je bil med obiskom pri sestri na Bukovem izdan in so ga ujeli Nemci. Zvezanega z rokami na hrbtu so ga vodili preko mostu čez Idrijco, on pa je skočil v ledeno reko in, neplavalec, pobegnil. Po vojni so ga premestili na Dolenjsko, kjer je spoznal Amalijo. Nekega dne je iz Novega mesta na belem konju jahal k njej proti Stranski vasi in na poti padel v domobransko zasedo. Konj je umrl, Jernej je pobegnil. Domobranci so bili na Dolenjskem aktivni še dolgo po koncu vojne.
Kot mnogi drugi Jernej ni vstopil v partizane zgolj zaradi upora proti okupatorju, kar pravno Italija na Primorskem niti ni bila. Večina je v partizane šla tudi zaradi obljube pravičnejše družbe in boljšega življenja. Življenje na Slovenskem za ljudi iz srednjega sloja, predvsem pa za tiste iz nižjih, in teh je bilo takrat precej več kot danes, niti najmanj ni bilo rožnato. Čeprav je bila komunistična partija po šestojanuarski diktaturi in sprejetju zakona o zaščiti države marginalna in nepomembna skupina, so Anton Korošec, Slovenska ljudska stranka in Katoliška cerkev predvojno življenje strahotno zastrupili z antikomunizmom in vero v "nespremenljiv svetovni red". Slovenec je bil glede na razviti svet nerazgledan in reven, predvsem pa strahotno izkoriščan od velekapitala in domačih kapitalističnih prisklednikov. Ko so sile osi zasedle Jugoslavijo, so meščanske stranke in Cerkev, s častnimi izjemami, branile svoj privilegiran položaj in pustile Slovence na cedilu. Predstavniki tedanje elite so romali v Rim in se priklonili Mussoliniju. Ampak še tako nerazgledan in reven Slovenec je čutil, če ga le niso zavedli, da se z uporom proti okupatorjem in njihovim domačim pomagačem ne bori zgolj za lastno državo, temveč tudi za boljši povojni svet.
Država, ki jo je Jernej pomagal ustvariti, je bila boljša za večino prebivalstva, ne pa tudi za predvojne elite, ki so izgubile nekdanje privilegije. S strašnimi madeži, povojnimi poboji, s katerimi se danes preveč ukvarjamo, je uspela za kratek čas ustvariti navidezno harmonično in uspešno, predvsem pa egalitarno družbo. Je pa zanimivo in najbrž povedno, da se danes sploh ne pogovarjamo o drugem strašnem madežu Jugoslavije – o Golem otoku.
Leta 1989 sem se včlanil v Slovensko demokratično zvezo (SDZ). Takrat se je to zdela pogumna poteza, bil sem namreč edini miličnik v Sloveniji, ki je bil član katerekoli nove stranke in ne Zveze komunistov. Čeprav sem bil del represivnega organa, so me izvolili za podpredsednika strankinega podmladka. To je bilo obdobje, ko ni bilo pomembno, kdo ali kaj si, od kod prihajaš ali kdo so tvoji starši. To je bil čas, ko je bilo pomembno, kaj misliš in kako deluješ. Tako sem lahko tudi jaz, miličnik, delil svoje misli v medijih in sodeloval v javni razpravi. Ustava pa je profesionalnim pripadnikom vojske in policije prepovedala članstvo v političnih strankah, zato sem izstopil iz strankarskega življenja.
Leta 1989 sem bil edini miličnik v Sloveniji, ki je bil član katerekoli nove stranke in ne Zveze komunistov
In potem je prišlo leto 1991. Tistih deset dni sem bil kot pripadnik Posebne enote milice na precej nevarnih krajih. Naša enota je zajela ogromno vojakov JLA in zveznih miličnikov, k sreči pa ni bilo potrebe po streljanju, četudi je nekajkrat bilo blizu. Ustava 1990 mi je kot profesionalnemu pripadniku policije prepovedala članstvo v političnih strankah, kar si mnogi napačno razlagajo tudi kot prepoved političnega mišljenja vojakov in policistov. Leta 2012 pa sem se po dolgem času oglasil v javnosti in na facebooku s statističnimi podatki na laž postavil tedanje argumente za uvedbo radarjev v Mariboru. Politika, ki na deklarativni ravni prisega na nevmešavanje v gospodarstvo in državne organe, je takrat pritiskala na mojega šefa, ta pa name. To je bil eden izmed razlogov, ne pa odločujoči, da sem zapustil policijo in šel na mariborsko občino. Kar se je kasneje sicer izkazalo za propadel projekt. Ampak vsaj poizkusil sem pomagati spremeniti zadeve na bolje. Žal nisem bil uspešen.
Jernej je bil heroj, jaz nisem. Zgolj opravljal sem službo. Tako kot mnogi drugi. France Bučar je nekoč rekel, da je bilo sodelovanje v osamosvojitvi naša državljanska dolžnost in da nam zaradi tega ne pripadajo titule za posebne zasluge. Mojih deset dni se ne more primerjati z Jernejevimi štirimi leti. Imel sem topel tuš vsak dan, Jernej tople vode nekaj let niti čutil ni. Če bi se poškodoval, bi me čez nekaj minut že krpali v UKC, Jernej pa bi imel srečo, če bi v nekaj dnevih sploh prispel do bolnice Franje.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
