(BRANJE #SLO30) Trideset let permanentne krize

"Ob tridesetletnici plebiscita, bolj kot kadarkoli prej, potrebujemo več solidarnosti z delavci, z brezposelnimi, z begunci, z ženskami, ki se jim kratijo temeljne človekove pravice, z LGBT-gibanjem, potrebujemo solidarnost z umetniki, ki v tem časih ne morejo nastopati in delati, solidarnost s tistimi, ki se borijo za svobodo izražanja, solidarnost s tistimi, ki v bolnicah garajo in rešujejo življenja, solidarnost s tistimi, ki mislijo drugače, solidarnost s tistimi, ki ne vzdržijo več pritiska tega sveta …"
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Damjan Kozole
Urša Premik

V teh časih nas obkroža toliko problemov, strahov in norosti, da si lahko vsak izbere svojo privatno katastrofo. Filmska katastrofa je blokada, ki jo izvaja trenutna vlada. Takšnega namernega uničenja kinematografije v Evropski uniji še ni bilo, vsaj meni ni znano. Evropa je bila vedno ponosna na umetnost in na svobodo izražanja. Po osmih mesecih čakanja smo prejšnji teden dočakali ministrov stavek: "Jaz vam ne morem pomagati, tožite državo." Ta odgovor ni presenečenje niti naključje. To namreč ni prva takšna blokada oziroma kriza. Slovenski film je sicer v permanentni krizi vseh 30 let, kriza je naše naravno stanje. Tudi ko so bile na oblasti leve vlade, za slovenski film ni bilo veliko bolje. Kadar pridejo desne, pa se običajno začnejo apokalipse.

Kmalu po osamosvojitvi je takratni desni minister za kulturo Andrej Capuder likvidiral Viba film, menda zaradi osebne užaljenosti, ker mu niso sprejeli scenarija v realizacijo. V letih 2005-2007 je prišlo do prve blokade slovenskega filma. Tudi takrat je bil predsednik vlade Janez Janša in tudi takrat je bil minister za kulturo Vasko Simoniti. Filmske produkcije ni bilo skoraj dve leti. Nekaj let kasneje, leta 2013, nam je takratni predsednik vlade, spet Janez Janša, za kulturni praznik sporočil: "Takrat, in to bo kmalu, nas ne bodo več zasramovali s snemanjem filmov o slovenskih pocestnicah, samomorilcih in pijancih. Takrat bodo njihovo mesto prevzeli junaki in junakinje našega časa."

Janez Janša ima s slovenskim filmom hud problem in zdaj, leta 2020, je očitno prišel čas za končni obračun. Vprašanje je le, kdo bo prej padel, vlada ali slovenski film?

Ministrstvo za kulturo slovenskemu filmu od 13. marca ne izplačuje nobenih, tudi že odobrenih sredstev. Minister Simoniti trdi, da "zgledno skrbi za razvoj kulture na Slovenskem", hkrati pa krši vladavino prava, saj ne izpolnjuje nobenih pogodbenih obveznosti in potiska kolege filmarje in producente v hude produkcijske in socialne stiske. Ne govorim samo o režiserjih, ampak o vseh filmskih poklicih in o družinah, ki so ostale brez prihodkov. Avdiovizualni sektor (za katerega ta država v normalnih pogojih nameni skromnih 4,5 milijona evrov) je ena najpomembnejših industrij vseh sodobnih družb, pri nas pa se je vlada odločila, da ga uniči. Neverjetno talentirana generacija mladih filmarjev, ki je začela dosegati prve mednarodne uspehe, se je naenkrat znašla pred zidom. Filmsko produkcijo v imenu predsednika vlade blokira, to moram jasno povedati, notranji minister in občasni filmski kritik Aleš Hojs. Se to komu zdi normalno?

Leto 2020 je zanesljivo najbolj čudno leto našega življenja. Trideseto obletnico plebiscita in neodvisnosti države bomo slavili skupaj s korono, s popolno finančno blokado slovenske kinematografije in z zahtevo po izselitvi številnih neodvisnih produkcij in nevladnih organizacij iz Metelkove 6. Medtem ko v drugih državah v času korone ščitijo najemnike in z zakoni prepovedujejo deložacije kulturnih organizacij, se pri nas te odvijajo na ravni države. Na spisku za izselitev so Mirovni inštitut, Maska, Laibach, IRWIN, Mesto žensk, Škuc, Forum, SCCA, Plesni teater, Kino Otok in med drugimi tudi naša produkcijska hiša Vertigo, ki velja za prvo neodvisno produkcijsko hišo v bivši Jugoslaviji. Naši filmi so tej državi prinesli beneškega leva prihodnosti, nominacijo za berlinskega medveda, kristalni globus za režijo v Karlovih Varih, srce Sarajeva, zlate arene, neštete vesne in druge mednarodne nagrade ter v kinodvorane privabili na stotisoče gledalcev. Kaj so ustvarili tisti, ki nas danes žalijo s "paraziti" in "zajedavci družbe"?

Težko je razumeti, da je 30 let po osamosvojitvi treba dokazovati, da je kultura pomembna, da potrebujemo film, sodobno umetnost, progresivne umetniške prakse, neodvisne produkcije, kritično misel, nevladne organizacije … To je bilo pred 30 leti samoumevno. Da to danes ni več, se mi zdi poraz te družbe. Ponižujoče je, da vlada in minister za kulturo nimata spoštovanja do ljudi, kaj šele do umetnosti in do umetnikov. Ne morem verjeti, da živimo v časih, ko moraš imeti pogum, da izraziš svoje stališče ali da kot javna oseba opozoriš na dejstvo, da so begunci ljudje.

Zato ob 30-letnici, bolj kot kadarkoli prej, potrebujemo več solidarnosti z delavci, z brezposelnimi, z begunci, z ženskami, ki se jim kratijo temeljne človekove pravice, z LGBT-gibanjem, potrebujemo solidarnost z umetniki, ki v tem časih ne morejo nastopati in delati, solidarnost s tistimi, ki se borijo za svobodo izražanja, solidarnost s tistimi, ki v bolnicah garajo in rešujejo življenja, solidarnost s tistimi, ki mislijo drugače, solidarnost s tistimi, ki ne vzdržijo več pritiska tega sveta …

V tem prekletem letu 2020 sem izgubil nekaj dragih ljudi: najprej je odšel moj prijatelj Ulay, potem moj najljubši igralec Peter Musevski, za njim moj nečak Sven, pred dvema tednoma zaradi korone še bratranec Ivo. Občutek imam, kot da moj svet razpada na vseh koncih: na globalni, na državni, na profesionalni in na osebni ravni. Ampak kot je izjavila režiserka in aktivistka Deeyah Khan, nimamo pravice biti pesimisti. Vsak od nas nosi svoj del odgovornosti, kakšen bo svet, ko se rešimo pandemije.

Igor Napast

Za vse, kar se nam zdaj dogaja, smo krivi tudi sami. Samoumevno se nam je zdelo, da demokracija deluje kot perpetuum mobile. Poglejte si na Netflixu izjemen film The Edge of Democracy brazilske dokumentaristke Petre Costa in videli boste, kako hitro lahko demokracija izpuhti v zrak. To, kar se nam dogaja, je opozorilo, kako krhka je demokracija, kako krhke so človekove pravice in kako krhka so naša življenja.

Kaj mi bo ostalo v spominu v teh 30 letih, kar se moje države tiče? Nekaj realnih dosežkov, recimo vstop v EU, nekaj velikih športnih dosežkov in številni umetniški presežki. Ampak v razvojni stopnji družbe smo bolj na začetku, kot smo bili pred 30 leti. Takrat je bilo še vse pred nami. Zdaj je veliko stvari že za nami. In to nepovratno. Ampak nimamo pravice biti pesimisti. Od nas je odvisno, kakšnih bo naslednjih 30 let. Hudo je, ker bo korona realno pustila težke posledice. Hudo je, da nas je zapustilo veliko izjemnih ljudi. Hudo je, da bo nekaj zelo nevarnih ljudi z nami še naslednjih 30 let. Hudo je, da imamo predsednika države, za katerega bi bilo bolje, da ga ne bi bilo. Ampak naša odgovornost je, da vztrajamo in se borimo za boljšo družbo.

V tem turobnem prednovoletnem času zaključujem s citatom velike srbske igralke Jelisavete Sablić: "Otadžbina je tamo gde ti je dobro a ne gde su sarme." Verjamem, da ne potrebujemo prevoda.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta