Življenje v karanteni: Imajo spomine in dela ne zmanjka

Kako te dneve izolacije preživljajo naši upokojenci, kaj počnejo, koga pogrešajo in kakšna so njihova spoznanja? Našemu povabilu na telefonski klepet sta se odzvali​ upokojenki, ki sta v teh časih ohranili optimističen pogled na življenje in jima tudi ni dolgčas.

Spoštljivost in srčnost sta jim v uteho

Ljubica Šuligoj ne hodi iz svoje sobe v ptujskem domu upokojencev, njen edini svet so zaposleni v domu: "Res jih občudujem, toliko dela imajo in vse to zmorejo z dobro voljo. Njihova spoštljivost in srčnost sta nam zdaj v uteho. Ni jim lahko paziti na nas, na svoje družine in na sebe." Doktorica zgodovine pri skoraj 86 letih z zanimanjem spremlja, kaj se dogaja po svetu, pa tako zjutraj, ob pol šestih, najprej prisluhne poročilom, potem pa vzame v roke knjige in se preda študiju: "Po 42 letih pedagoškega dela, nazadnje na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, se zdaj bolj kot kadarkoli sprašujem, ali sem svojim dijakom, pa potem študentom, predala dovolj znanja, a si obenem mislim, da je na vsakem od nas, da išče resnice. Je pa zdaj čas, da se vprašamo, kaj je šlo narobe, da se nam dogaja svetovna epidemija."

Menda ne bomo več jamrali

Cecilija Bernjak, nekdanja večerovka, ki je na Ptuju skrbela, da so naši bralci zgodaj zjutraj prejeli Večer, in je imela veliko dela s sprejemanjem malih oglasov, že poldrugo desetletje uživa v pokoju: "Vedno sem bila aktivna, risala sem, pisala, gnetla sem glino. Zdaj je moje stanovanje v popolnem ustvarjalnem kaosu. To me zaposluje, da ne mislim toliko o bolezni. Jo pa zelo resno jemljem in moj slog življenja se je spremenil. Prej sem bila dejavna v društvih, obiskovala sem tečaje na ptujski ljudski univerzi. Moja jutra so se začela s telovadbo Šole zdravja. No, saj se tudi zdaj, ko lokalna televizija vsako jutro ob 8. uri predvaja te naše vaje. A to ni isto, ni naših druženj, in prav ta ljudska srečanja najbolj pogrešam." Cecilija, vitalna upokojenka, se je za samokaranteno odločila že teden pred vsesplošnim ukrepanjem: "Moja odpornost ni prav dobra, in ko mi je brat, ki živi v Kopru, z vso resnostjo razlagal, kaj se lahko zgodi, sem ga ubogala. Zdaj se s hčerko in vnukom ter širšo družino, brati in sestrami, vsak dan slišimo po telefonu, si pošljemo kakšna sporočila, taka pozitivna, da se skupaj nasmejimo. Sama tudi vsak dan preberem Večer in držim pesti, da vsi, ki te dni delajo, ves napor tudi vzdržijo. Veliko berem, predvsem različne priročnike, in skrbim za kar se da zdravo prehrano. Da grem kar najmanj v trgovino, čeprav je ta le korak od mojega doma, sem segla po lansko jesen shranjenih zalogah vložene zelenjave in sadja," pravi predsednica Likovno-fotografske sekcije Hajdina, ki je aktivna tudi v Likovni sekciji dr. Š. Cobelja Ptuj.