Po zajtrku tako še vedno skoči na kolo in se pelje na espresso kavico in v trafiko po časnik Večer. "V bližini lekarne in trafike na Potrčevi cesti še stoji avtomat za vse vrste napitkov. Ta črna hišica je v teh dneh prevzela vlogo moje kapelice. Lahko pa je tudi kužno znamenje. Zato z nekoliko previdnosti počakam, da mi avtomat natoči kavo, lonček spravim v žep in odbrzim proti domu. Res, ni enako kot prej, ko smo se vsak dan zjutraj med osmo in deveto družili s prijatelji v Orfeju v Prešernovi. Ti prijatelji, vsa imena so na soglasnike (D, B, P, T, B, P, M, včasih pa še B, F, B in P in natakarici K ali J), so moja stalna družba, rekli bi lahko stalno omizje. Predelamo trače, dnevne novice in vice. V zadnjem času smo si izmislili šaljiv načrt, da vsak dan nekdo plača kavo za druge. Zato tudi sedaj zjutraj pokličem katerega od prijateljev in ga nagovorim, češ, danes jaz plačam!"
Šale krožijo
Mitja se veseli dnevnih sporočil po elektronski pošti od znancev po Sloveniji: "Med nami krožijo šale, navodila, kako preživeti, pa tudi črni humor. Na računalniku sem dodal novo mapo, poimenovano Surovi orkan, kar je anagram od koronavirus. Rad in veliko se namreč ukvarjam z enigmatiko, rešujem uganke in križanke ali pa sestavljam anagrame sedaj aktualnih oseb(kov). Eden takih je 'gekon in kovar', kar je anagram za Vinko Gorenak. Tudi tole sem si izmislil: Včasih smo Slovenci živeli v državi Karan-taniji. Pred nekaj tedni smo bili v Koron-taniji, sedaj smo v Karan-teniji. Bojim pa se, da bomo kmalu v Koran-taniji. Vendar imamo Ptujčani hvala bogu vsako pomlad Korant- anijo."
Bogato zbirko bo podaril
Mitja Gobec ima doma bogato knjižnico strokovne literature s področja glasbe, plesa, literature, likovne in filmske umetnosti ter glasbenega narodopisja: "Vseh knjig imam okoli tisoč. Odločil sem se, da jih bom dal ali podaril mariborski univerzitetni knjižnici, knjižnici v Račah in tistim, ki jih tovrstna literatura zanima. Med njimi sta tudi Ptujčana Tomaž Plavec in David Bedrač. Sestavljanje seznamov, sortiranje in zlaganje knjig v škatle mi vzamejo kar veliko časa. In čeprav bodo šle knjige od hiše, mi je delo v veliko veselje. Si pa zdaj nihče ne upa k meni ponje in tako jih še rad pogledam. Čaka me še urejanje arhiva notnih zbirk in skladb, večinoma zborovskih. Teh imam predvidoma okoli deset tisoč. Ko bom uredil to, se bom spravil še na CD-plošče. Tudi te bom podaril mariborski univerzitetni knjižnici. Ja, pa ženi Jerneji, ki je učiteljica in dnevno komunicira s 374 učenci, jim daje naloge in potem preverja izdelke, sem na vrata delovne sobe, njene domače glasbene učilnice, nalepil list, da ve, v katerem razredu je."
"Ljudje se bodo potem bolj spoštovali, več časa bomo posvetili drug drugemu"