Ekološki kmetje z območja Haloz in Slovenskih goric so se na pobudo ormoških ekoloških kmetov, ki so že povezani pod blagovno znamko Eko Prlekija, odločili, da se bodo še trdneje povezali. Kot so ugotavljali na okrogli mizi v Ormožu, bi lahko bili uspešni pri pridobivanju novih ekoloških kmetov in še posebno pri promociji ter prodaji svojih pridelkov in izdelkov. Sprejeli so tudi nekaj usmeritev, ki naj bi jim pri tem pomagale. Med njimi je pobuda, naj Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije zagotovi primerno osebje za specializirane svetovalce pri ekološki pridelavi na vsaki svoji enoti in kmetijsko ministrstvo zagotovi denar za njihovo delo.
Ekološko kmetijstvo še naprej pomembna niša
Več nadzora in spodbud
Več denarja iz državnega proračuna naj bi namenili za generično promocijo slovenskih ekoloških živil, ne zgolj za shemo integriranega kmetijstva. Pri kriterijih za javna naročila gre nagrajevati svežino živil in izdelkov. Zato so se dogovorili, da bodo temu posvetili marčevsko konferenco na Ptuju, na kateri bodo s partnerji predstavili koncept, v katerem besedi domače ali slovensko nadomešča oznaka sveže.
Cilji so dosegljivi, če ...
Kot je povedala strokovnjakinja za ekološko kmetovanje dr. Martina Bavec, je Slovenija po začetnem zagonu, ko so pričeli certificiranje ekoloških pridelovalcev in razvoj znanj, kasneje zaostala. V Avstriji je denimo tak način kmetovanja na kar 25 odstotkih površin. Bavčeva: "To pomeni 600 tisoč hektarjev pod ekološkim kmetijstvom, kar je več kot imamo v Sloveniji vseh obdelovalnih površin. Zato si moramo po dolgoletnem stagniranju zastaviti primerni cilj. To bil lahko bil načrt, da bi do leta 2020 imeli pod tem režimom 55 tisoč hektarjev, kar bi znašalo 12 odstotkov vseh površin. Zdaj smo na 46 tisoč hektarjih, imamo pa še dve časa. Da bi cilj dosegli moramo odpraviti več pomanjkljivosti kot sta denimo slab prenos znanja na kmetije in povezovanje kmetov."
Odgovorno do sebe in potrošnika
Zvonko Pučko, eden prvih ekoloških kmetov v Sloveniji: "Moja človeška vest mi pred tremi desetletji ni več dovoljevala, da bi se ukvarjal s klasičnim intenzivnim pridelovanjem. Saj smo vsi ljudje, ki imamo radi sebe in svoje otroke. In če imaš nekoga rad, mu ne moreš ponujati živila, ki lahko pomeni tveganje za zdravje. Etični razlog je prevladal nad vprašanjem, ali bo šlo ali ne. Bilo mi je vseeno, ker me ni bilo strah, če bi ob neuspehu moral poprijeti za katero drugo delo. Vendar mi je uspelo in sem ponosen na to odločitev."