Judo klub Impol deluje že 60 let. Častitljivi jubilej je proslavil sredi oktobra s svečano akademijo, na kateri so podelili priznanja, izdali so tudi obsežen almanah o preteklosti kluba in njegovih dosežkih. V klubu so ponosni na pet olimpijcev, ob pokojnem Stanku Topolčniku še na Janeza Vidmajerja, Franca Očka, Filipa Leščaka in Matjaža Ceraja. Osvojili so šestnajst ekipnih naslovov državnega prvaka v Sloveniji in tri v bivši Jugoslaviji, tretje mesto na evropskem pokalu pa je največji ekipni uspeh Impola. Kamenček v mozaiku izjemnih dosežkov je dodal tudi Jože Ajd, prvi predsednik kluba.
Spraševali so se, zakaj ti hodijo v spodnjicah
Tedaj mladi fantje Franc Pliberšek, Jože Soršak, Ivan Brbre in Adi Greif so leta 1959 razmišljali, kako bi znanje juda, ki so ga pridobivali v mariborskem klubu Kovinar, uveljavili tudi v domačem kraju. Obrnili so se na Jožeta Ajda, ki je bil takrat aktivist Ljudske mladine tovarne Impol, zadolžen za kulturo in šport. "Prvič sem slišal za judo, nič nisem vedel o tem športu. In tako so nas tudi drugi na začetku čudno gledali, se šalili na račun judoistov – spraševali so se, kdo so ljudje, ki okoli hodijo v 'gatah'. Ni bilo lahko, a k sreči so me v tovarni kar 'obrajtali', tako da smo na začetku dobili nekaj denarja," razlaga Ajd.
Največ denarja so prvo leto dobili od občine, z Luko Dabanovičem, začetnikom nogometa v Slovenski Bistrici, sta se potegovala za čim večji delež, doda. Pliberšek, ki je bil najprej tekmovalec, po poškodbi ramena pa se je popolnoma posvetil trenerskemu delu, je tako vodil strokovni del v klubu. Za vse drugo, za organizacijo, vso logistiko, je moral skrbeti predsednik, saj v klubu razen tekmovalcev ni bilo nikogar. Tudi sponzorjev ni bilo, dobili so kakšno donacijo, podporo. "Zanimivo je, kako smo prišli do kimonov in blazin. Kimone smo 'švercali' iz Avstrije, kjer smo imeli zelo dobre odnose s klubom Wagna. Na carini smo prijavili stare kimone in v Avstriji nabavili nove, stare pa odvrgli. Tudi do pravih blazin smo prišli po črni poti. Pred tem smo imeli zelo debele in trde blazine, takšne, da bi se lahko na njih celo ubili," z nasmehom pove upokojeni kemijski tehnik, dolgoletni vodja Eloksirne v Impolu.
Rivalstvo z Branikom
Judoisti so najprej trenirali v sindikalni dvorani obrata Lesnoindustrijskega podjetja Konjice, kasneje pa v domu Jugoslovanske ljudske armade. Žal iz tistih časov ni zapiskov, saj rezultatov niso beležili. Jože Ajd se spominja, da so imeli prve dvoboje z mariborskima kluboma Branik in Železničar, občasno so se merili tudi z ljubljansko Olimpijo: "Največje rivalstvo smo imeli z Branikom, dvoboji so bili zanimivi in napeti. Spomnim se, da smo za najtežjo kategorijo, v kateri nismo imeli tekmovalca, prijavili Stanka Rebernaka, ki ni bil vešč juda. Je pa bil izjemno močan, tako da je kljub pomanjkanju znanja vzdržal cel dvoboj."
Sredi šestdesetih let si je ekipa Judo kluba Impol v Sloveniji že pridobila veliko veljavo, peterica Janez Vidmajer, Stanko Topolčnik, Stanko Rebernak, Franc Štern in Anton Štern pa je postala pravi strah in trepet slovenskih blazin. Z rezultati so prišli tudi gledalci. "Kmalu so spoznali, da to ni hec, da gre za resen šport. V stari telovadnici, današnjem Centru borilnih veščin, je bilo kmalu hujše kot na nogometnih tekmah v Mariboru. Ker je bilo zanimanje izjemno, je podjetje Granit iz železnih palic naredilo tribuno. Dan pred tekmo so jo sestavili, dan kasneje pa razstavili. Dobesedno celo mesto je živelo za judo. Velika poživitev za klub je bil prihod Jožeta Kovača, ki je vodil vse klubske finančne in organizacijske zadeve," se še spominja prvi predsednik slovenjebistriških judoistov.
Preveč tujcev
Posebno dobro se je poznal z zdaj že pokojnim Topolčnikom – Topom, ki ni bil samo vrhunski športnik, temveč tudi izjemen prijatelj, vzgojitelj mladih rodov, skratka človek z veliko začetnico. "Njegovo prehitro slovo nas je zelo prizadelo. Ravno kakšen mesec pred smrtjo je napovedal slovo od blazin, nanj je nameraval povabiti številne soborce iz Slovenije in nekdanje Jugoslavije. Na vsak način je hotel, da pridem. Ker težko hodim, je rekel, da me bo nesel, če bo treba," o legendarnem Topu pove Ajd. Sam je predsedniško mesto zapustil leta 1975, ko so se začeli največji uspehi kluba. Judo klub Impol je do osamosvojitve osvojil tri naslove jugoslovanskega prvaka, leta 1984 pa je v evropskem pokalu dosegel celo svoj največji ekipni uspeh, tretje mesto. Poleg tega so v klubu vzgojili pet olimpijcev, med tistimi, ki so spisali najbolj svetle strani zgodovine juda, je zagotovo Filip Leščak, ki je na olimpijadi v Los Angelesu osvojil peto mesto.
"Seveda sem zelo vesel in ponosen. Tudi občutek, da sem vsaj malo pomagal pri tem, je lep. Edino, kar me je motilo že takrat, ko nisem več vodil kluba, je, da se je začela komercializacija. Tekmovalci so začeli prehajati iz enega kluba v drugega. Bili smo bistriški klub, za katerega so se borili sami domači tekmovalci. Ko je stopil Topolčnik na blazino, so ljudje dobesedno tulili. To danes manjka … Razumem, da je zdaj tako v vseh športih, vendar to zame pravzaprav ni več pravi šport, ampak industrija. Skratka, šteje samo denar," doseženo ocenjuje eden izmed začetnikov juda v Slovenski Bistrici. Doda, da bi moral vsak klub v svojih vrstah imeti čim več domačih tekmovalcev, ne pa tujcev, samo za ceno super uspeha. Ne nazadnje z domačimi pridejo tudi gledalci.
