Naj prostovoljki leta 2021 Marijo Pralija in Silvo Ilec sta sprejela ptujska županja Nuška Gajšek in podžupan Marjan Kolarič.
Naj prostovoljki ptujske občine iztekajočega se leta sta Marija Pralija in Silva Ilec. Obe delujeta kot prostovoljki v Društvu Optimisti Ptuj, v programu Starejši za starejše. Za naj prostovoljki sta ju predlagala društvo, v katerem delujeta, in četrtna skupnost Ljudski vrt. Dejavni sta bili tudi v času epidemije. Obiskovali sta starostnike nad 69 let, skupno opravili preko 100 ur pogovorov z njimi, jim pomagali pri prevozih do zdravnika, trgovine ter pri dostavi drugih nujnih potrebščin. Obe sta priskočili na pomoč pri izdelavi in razdeljevanju mask za občane. Ilčeva pa deluje tudi v ptujski skupini za samopomoč Društva onkoloških bolnikov Slovenije.
Prostovoljstva se ne da naučiti
Ob nedavnem mednarodnem dnevu prostovoljstva ju je v mestni hiši sprejela ptujska županja Nuška Gajšek, ki je poudarila, da so projekti, pri katerih obe prostovoljki pomagata, neprecenljivi za ptujske občane: "Posebej projekt Starejši za starejše, v katerega so vključeni osamljeni ljudje, ki potrebujejo takšno ali drugačno pomoč, mnogokrat tudi samo prijazno besedo, s katero lahko naredimo veliko." Gajškova pa je spregovorila tudi o izjemnem pomenu prostovoljstva na splošno: "Za zdaj se lahko pohvalimo, da imamo kar razširjeno mrežo prostovoljstva. Seveda pa se tudi tukaj, kakor na vseh področjih, soočamo z upadom števila prostovoljcev pri mlajših generacijah. Tako da bomo tu morali nekaj storiti, da naša družba čez čas v tem pogledu ne bo revna."
Silva Ilec o sebi pravi, da je pravzaprav prostovoljka že od otroštva, vse odkar je lahko nosila vodo starejšim, v času, ko voda doma še ni tekla iz pipe. "Bili so tudi starejši, popolnoma sami, saj so se otroci odselili, pa so potrebovali kaj iz mesta. Bila sem doma na Ptujski Gori in sem z veseljem šla na Ptuj in jim prinesla, kar so mi naročili," se nekih drugih časov spominja Ilčeva. Po moževi smrti, ko je bila, kot pravi, povsem na tleh, se je seznanila z društvom Hospic: "To je bilo resnično srčno društvo, kjer sem se veliko naučila. Pomagali so mi tudi, ko sem kmalu po moževi smrti tudi sama zbolela za rakom." Kasneje, ko je bila sama, pravi, je z največjim veseljem delala vsa prostovoljska dela. Prostovoljstva pa se po njenem mnenju človek ne more naučiti, saj sta za to potrebni srčnost in sposobnost, da v ljudeh začutiš dobro.
Sedaj je prostovoljcev dovolj, kaj pa v prihodnje?
Pomembno je, da poslušaš
Naziva se je razveselila tudi Marija Pralija, ki prav tako meni, da je prostovoljstvo nekaterim pač skoraj položeno v zibelko: "Odkar pomnim, sem rada pomagala, če me je kdo prosil za kakršnokoli pomoč. S prostovoljstvom sem se ukvarjale že, ko sem bila še v službi. Takrat sicer nisem obiskovala ljudi, tako kot danes, temveč sem pomagala pri čem drugem." Leta 2006 se je priključila skupini Starejši za starejše in tako obiskuje ljudi v svoji četrtni skupnosti, čeprav, pravi, je to v tem času zelo oteženo, saj je stik s starejšimi mogoč le preko domofonov ali pa s srečanji zunaj. "Po večini jih v tem času tare osamljenost, saj večino časa preživijo zaprti za štirimi zidovi. Starejši se namreč še bolj bojijo trenutnih razmer. In marsikomu je zato zelo težko," nam je zaupala Pralijeva, ki pravi, da se je od ljudi, ki jih obiskuje, v vseh teh letih naučila predvsem potrpežljivosti in da se je naučila poslušati: "Sediš in poslušaš. In v glavnem ti ne govoriš. Govorijo tisti, ki jih obiščeš." Mesečno, odvisno od razmer, skuša obiskati od pet do deset tistih, ki jim taka srečanja veliko pomenijo.
