
Minuli teden je vest, da je Terezija Vidovič ena od prejemnic državnega priznanja na področju prostovoljstva, vzbudila precejšnje zanimanje, zato je morala dajati veliko izjav. Ob tem pa je bilo videti tudi, da si dobitnico priznanja lastijo tako Ptujčani kot Prekmurci. "Zdaj sem Ptujčanka. Izhajam pa seveda iz Prekmurja, saj sem tam rojena in sem tam dolgo živela. Upam, da bom tako dolgo tudi tukaj," je zatrdila Vidovičeva, ki se je sicer v najstarejše slovensko mesto pravzaprav po naključju priselila pred sedmimi leti. Res pa je v te konce zahajala že veliko prej, saj v okolici Ptuja že dlje časa živi tudi njen sin z družino.

Po upokojitvi si je sicer najprej želela živeti v Ljubljani, saj kot veliko mesto ponuja tudi številne dejavnosti za upokojence: "Jaz pa moram nekaj delati, saj ne znam biti na miru. Vedno se mora nekaj dogajati." Kasneje se je obrnilo drugače in je našla stanovanje na Ptuju: "Takoj, ko sem ga zagledala, sem se vanj zaljubila. Videla sem eno veliko sonce in grad na dlani. Rekla sem, princeska gre sedaj spat. Tako sem pristala tukaj." Čeprav je, ko so jo spraševali, zakaj je prišla, odgovarjala, da se je želela malo sprehajati po mestu, kjer bo lahko, če ne bo drugega, pogledala izložbe: "Zdaj me sprašujejo, ali sem si že vse izložbe ogledala. No, ne gledam jih več."
Otroci uživajo v meditaciji, zvočni kopeli
Se pa zato toliko več razgleduje za dogajanjem. Najprej se je aktivno vključila v dokaj odmevno akcijo za ohranitev dreves na ptujski tržnici. Ker so v takratni civilni iniciativi potrebovali nekoga, ki bi hodil po terenu, je bila takoj za to: "In sem potem za to naredila res veliko korakov, vložila veliko ur. Ampak z veseljem." Kasneje se je pridružila ptujskemu društvu upokojencev, kjer izvajajo najrazličnejše projekte in izobraževanja. V sklopu društva je med drugim delala družbo dementni gospe. Veliko pa je v teh letih delala tudi z otroki na šolah.

"Ko sem napisala svojo drugo knjigo Drevesa želijo živeti in jo prinesla pokazat, sem na šolah povedala, da organiziram tudi delavnice. Bili so navdušeni. Najprej smo preizkušali pravilno dihanje. Poskušala sem otrokom pokazati, da si lahko v nekaterih situacijah tudi sami pomagajo, ko jih tišči v prsih, ko ne vedo, kaj bi. Pa tudi meditacije, tapkanje, neke vrste samomasažo. Zanimiva je tudi postavitev živega drevesa, ki jo spremlja še meditacija. Višji otroci na sredini predstavljajo deblo. Manjši se usedejo ter naslonijo na večje in predstavljajo korenine. Deklice z dolgimi lasmi se uležejo in predstavljajo koreninice. Potem zapiha veter in zamaje drevo, na drevesu zašelestijo listki. Tisti spodaj pa običajno zaspijo," se pošali Vidovičeva.
Tudi sicer, pravi, je v vse igre svoje mladosti vključila drevesa in naravo, celo v gnilo jajce. In otrokom je bilo to všeč. Čudovito doživetje zanje je, pravi Vidovičeva, tudi gozdna zvočna kopel: "Na Hajdini sem imela v vsaki skupini 40 otrok. Učiteljice so me opozorile, da je ena skupina precej nemirna. Na koncu pa sem vprašala, kje imajo zdaj to skupino. Vsi so bili tako mirni. Povedali so mi, kako so med kopeljo izgubili svoje strahove in težave. Iz materiala v gozdu so na tleh sestavili tudi prečudovita drevesa. Ob tem sem lahko samo stala križem rok, saj so delali s takšnim veseljem."
Noge kar hočejo iti
Nekaj posebnega, priznava, je bila sicer že v službi - dvajset let kot vzgojiteljica v vrtcu in nato na povabilo ravnatelja, da bi, kot pravi, spremenila podaljšano bivanje, še skoraj tako dolgo kot učiteljica na šoli. In vseskozi so jo spraševali, od kod jemlje ideje: "To je bilo v meni. Z otroki sem delala stvari, ki so se mi zdele naravne in v prid njim. Zato, ker otroke opazujem, ugotavljam, kaj potrebujejo." Čeprav neke formalne izobrazbe na tem področju ni imela nikoli. Vedno je delala le, kar je čutila. Tudi elemente waldorfske šole, zatrdi, je uporabljala v vrtcu že zdavnaj, pa tega sploh vedela ni: "Mi smo prali, likali, kuhali. V šoli so mi zato za ob določenih urah dali na voljo celo kuhinjski prostor." Ob tem venomer ponavlja, da nas nihče ne omejuje, omejujemo se sami: "Mene ni omejeval sistem, čeprav je bil. Če si nekaj zamisliš, kar je dobro za otroka, greš z njim v naravo, izvajaš zunaj slovenščino, matematiko, je to mogoče. Ti se odločiš, ali boš delal pri tabli ali boš šel ven. Sama sem delala, kolikor se je dalo, zunaj."

Upokojila se je, pripoveduje, ker se je morala zaradi takratne zakonodaje, proti svojim željam in željam staršev. S še ogromno idejami v glavi, ki jih ni mogla uresničiti. Tudi sedaj ne more mirovati: "Noge kar hočejo iti. Se kar ne morejo ustaviti. Včasih grem, pa še ni dovolj in grem še kam. Tudi po Pohorju rada lezem. Vseh 39 let v vrtcu in šoli sem otroke vodila ven. To je otrokom in staršem veliko pomenilo." In prav nenehnemu gibanju pripisuje tudi, da je še vedno odličnega zdravja. V njenem življenju so drevesa, povezanost z gibanjem, naravo, preprosto stalnica: "Verjetno to izhaja iz moje družine, ki je bila krasna, čustvena, ljubeča. Moja starša sta bila izjemno povezana s svojimi šestimi otroki. Vsako nedeljo smo šli po kosilu v gozd. Ali nabirat jagode, se igrat, pozimi pa nam je oče, ki je bil mizar, izdelal sani in nas na njih vozil naokrog. Prepričana sem, da je vse, kar je v tebi, zgled staršev."

Potrditev srčnosti, tudi meditativnosti
Državno priznanje, čeprav jih je v življenju dobila že kdo ve koliko, je prvo na državni ravni. In čeprav se danes čuti Ptujčanko, pravzaprav to priznanje korenini v desetletjih njenega dela v Prekmurju. Za priznanje so jo namreč predlagale prekmurske nevladne organizacije. A, ironično, ker pravilnik tako veleva, za projekte zadnjih petih let, ki jih je izvajala na Ptuju. "Nisem pričakovala, da bi me kdo predlagal. Saj vem, da je Slovenija dovolj velika in je veliko prostovoljcev, ki delajo, morda še več in bolj prepoznavno, pa jih morda ne predlagajo. Mi pa pomeni veliko. Potrditev, da je bilo vse res narejeno srčno, da je bilo narejeno miroljubno, da je bilo ne nazadnje narejeno meditativno. Torej, kjerkoli sem bila, so bili otroci, pa tudi starejši, umirjeni. Sem zadovoljna, ponosna, vesela. Ne bo pa me to ustavilo," je odločna Vidovičeva. Njena tretja knjiga o vodi trenutno čaka na ilustracije.