V zgornjem nadstropju gasilskega doma v Stojncih od leta 2018 živi nekaj več kot le zbirka stare opreme. Med uniformami, črpalkami in starimi fotografijami se razpira zgodba ljudi, ki so stoletja skrbeli za varnost skupnosti – in tistih, ki se danes trudijo, da ta zgodba ne bi bila pozabljena.
Ko stopimo po stopnicah nad garaže, nas pričaka prostor, poln uniform, čelad, lestev, fotografij in dokumentov v vitrini, ob stopnišču pa sta dva gasilska voza. Vsak kotiček je zapolnjen s kakšnim zanimivim predmetom. A začetek je bil precej skromnejši.
"Zbirati sem začel okoli leta 2016, najprej iz čistega zanimanja," pripoveduje Aleš Lenart, vodja muzeja in nekdanji poveljnik PGD Stojnci. Ko so nad garažami gasilskega doma samevali prostori, se je skupaj s takratnim predsednikom društva odločil, da jih oživijo. "Dogovorili smo se, da naredimo prostor za druženje in hkrati razstavimo zbirko. Takrat je bila še majhna, danes pa govorimo o več kot 600 eksponatih."
Muzej, ki nosi ime Gasilski muzej Spodnjega Podravja, presega lokalni okvir. Nastal je tudi kot odgovor na praznino v regiji. "V tem delu Slovenije ni podobnega muzeja. Najbližji je v Miklavžu pri Ormožu, ptujski pa je žal zaprt," pojasnjuje Lenart. Prav zato so želeli ustvariti prostor, ki ne bi predstavljal zgodovine le enega društva, temveč širše območje.
Od konjskih vpreg do najsodobnejših vozil
Obiskovalca najprej pritegne osrednji prostor, kjer so razstavljene uniforme iz različnih obdobij – od avstro-ogrskih časov do danes. Razlike so očitne. "Rdeča nit je sicer ostala, oznake so podobne, materiali pa povsem drugačni. Včasih so si gasilci uniforme kupovali sami, danes pa vse zagotovi društvo. To je ogromna razlika," poudarja Lenart. Med eksponati izstopajo tudi stare čelade, pasovi in replika najstarejše delovne obleke iz lana.
Posebno mesto ima motorna črpalka iz leta 1923, na katero so v muzeju še posebno ponosni. Ob njej hranijo celo originalni račun. "Tukaj piše, da je stala 27.000 dinarjev," prebere. "To so bile velike investicije. Ljudje so ogromno vlagali, da so sploh lahko pomagali drugim."
Napredek v gasilstvu je najbolj očiten pri tehniki. Od časov, ko so morali gasilci na požar s konjsko vprego in so potrebovali tudi pol ure, da so prišli na kraj dogodka, do danes, ko so tam v nekaj minutah. "Danes samo skočimo v vozilo in smo hitro na terenu. Takrat so bili ljudje veseli, če so gasilci sploh prišli pravočasno," pravi Lenart.
Pomemben del zbirke so tudi motorne črpalke in agregati, med katerimi izstopajo tisti iz nekdanje Jugoslavije. "Zanimivo je, da so agregate poimenovali po slovenskih rekah. Tukaj imamo soro in savico. To je bila takratna proizvodnja tovarne LTH, ki je kasneje postala znana po hladilnikih," razlaga. Danes je slika drugačna: "Zelo malo opreme je še slovenske. Večina prihaja iz Avstrije, Nemčije ali Japonske. Pri nas pa še vedno izdelujejo kakovostne uniforme in zaščitna oblačila, tudi predelave vozil pogosto opravijo domači mojstri."
V muzej vložil več kot 1200 ur prostovoljnega dela
Drugi razstavni prostor, ki je nastal s preureditvijo nekdanjega fitnesa, dopolnjuje zgodbo. Tu so razstavljene delovne obleke, dodatna oprema in zanimivosti, kot je lesen gasilni aparat – pravzaprav sod pod pritiskom, ki so ga uporabljali tudi za škropljenje drevja. "Takšne stvari kažejo, kako iznajdljivi so bili ljudje," pravi Lenart in dodaja, da so takšne aparate imeli tudi obrtniki, ki so bili bolj izpostavljeni požarom, na primer kovači.
Vsak eksponat ima svojo zgodbo, a za njimi so ure dela. "Vsako stvar razstavim, očistim, popravim in ponovno sestavim. Če se le da, mora biti delujoča," opisuje proces restavriranja. V muzej je doslej vložil več kot 1200 ur dela, pri čemer mu pomagajo tudi člani društva in prijatelji.
Obisk muzeja je po njegovih besedah soliden, a bi si želeli še več zanimanja. "Največ obiskovalcev pride ob vikendih, sicer pa se lahko dogovorimo tudi med tednom. Vstopnina je simbolična, denar pa namenimo razvoju muzeja."
Gasilci so rdeča nit vasi
A muzej ni le zbirka predmetov, je del širše zgodbe o gasilstvu v kraju, kjer ima društvo osrednjo vlogo. Predsednik PGD Stojnci Simon Kostanjevec poudarja, da gasilstvo ostaja srce skupnosti. "Pri nas skoraj ni dogodka, pri katerem ne bi sodelovali. Smo rdeča nit vasi," pravi. Društvo šteje 235 članov in se poleg operative udeležuje tekmovanj, skrbi za vzgojo mladine in ohranjanje tradicije. A tudi tukaj se kažejo sodobni izzivi. "Vedno več je drugih dejavnosti, zato se moramo bolj truditi, da mlade pritegnemo. Številni hodijo na nogomet, balet, v glasbene šole in še kam. Veliko težje jih je zato prepričati, da svoj čas preživijo tudi pri nas. Ravno zato moramo ponujati zanimive aktivnosti," nadaljuje in opozarja tudi na infrastrukturne težave. Načrti za novo dvorano v Stojncih menda obstajajo že leta, a še niso uresničeni. "Naša dvorana je nastala iz skednjev in je butana. Preurejena je bila že nekajkrat, a v resnici je precej dotrajana," pravi.
Po ogledu muzeja se ustavimo pred dvorano, kjer stoji kip svetega Florjana, zavetnika gasilcev, ki goduje prav danes, 4. maja, ko obeležujemo tudi mednarodni dan gasilcev. "Skupnost, tradicija in ljudje, ki so pripravljeni vložiti svoj čas, da bi ohranili nekaj, kar presega posameznika," pa je in bo ostalo njihovo glavno vodilo, sta še povedala sogovornika.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
