Podravje

Absurdni pogoji za sadjarja: Očeta, ki je pri njem zaposlen, bi moral odpustiti, da bi dobil dovolj točk na razpisu

Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
Miha Meško napoveduje, da čez pet let naš tradicionalni zajtrk sploh ne bo mogel biti slovenski. 
Darja Lukman Žunec

Miha Meško je sadjarsko kmetijo od staršev kot mlad prevzemnik dobil, ko še ni napolnil 25 let. Kmetija ima ta čas deset hektarjev jablanovih nasadov in še hektar hrušk. Že dolgo, vse od leta 1992, imajo lastno hladilnico z zmogljivostjo 300 ton, kar pridelajo več, prodajo grosistom.

Kot pripoveduje, je bila njihova kmetija v času starih staršev Franca in Slave Meško naprej zelenjadarska, nato poljedelska, za nekaj časa so se usmerili v rejo deset tisoč kokoši nesnic. Istočasno so začeli še s sadjarstvom. Njegov oče Ciril Meško s soprogo Sonjo pa se je odločil, da kmetijo povsem preusmeri v sadjarstvo. Kljub temu da je krmilo zdaj prevzel Miha, mu starša še vedno pomagata, pridružila se jim je še njegova partnerica Tinkara Iza Krabonja. Tudi brat Uroš Meško, ki se sicer ukvarja z računalništvom, jim priskoči na pomoč.

Ena prvih zasebnih hladilnic

Imajo lastno pakirnico in, kot pravi Miha, se glede na nizke cene v trgovskih verigah, ki uvažajo večinoma jabolka iz Poljske, trudijo, da večino pridelka, ki ga je letno med 300 in 450 tonami, prodajo od vrat do vrat in na svojem dvorišču. ​Zadnjih pet let so sadjarske letine ogrožale pozebe, letos tudi velika suša. Kako se na kmetiji Meškovih spopadajo s tem?

"Prva leta smo pred pozebo poskušali sadovnjake zaščititi tako, da smo v njih kurili, vendar to ni prav nič pomagalo. Zdaj imamo nasade zavarovane, da lahko slabe sezone preživimo. Zaenkrat tudi nimamo dovolj vode, da bi oroševali, ampak verjamem, da bo občina kmalu izpolnila obljubo, da bo namakalni sistem iz bližnje Drave prišel do nas, saj se nam je že zelo približal. Potem bi proti pozebi lahko poskušali z oroševanjem, vsekakor bi naredili še kapljično namakanje. Letos smo denimo morali 1,2 novega nasada zalivati in smo v celoti izpraznili lasten ribnik," odgovori mladi gospodar. Ko ni bilo pridelka in še niso imeli zavarovanega, so težko zvozili. V prvem letu pozebe so sicer še imeli 40 odstotkov pridelka, v drugem letu so bili ob domala vsega.

V krizi na delo v Nemčijo

Miha: "Takrat sem se odločil za delo v Nemčiji, da nisem obremenil staršev, da smo lahko shajali. Škoda je bila največja zato, ker dve leti praktično nismo mogli nič vlagati, kar pa je za sadjarstvo dolga doba." Po teh kriznih letih se je klub vsemu odločil za prevzem kmetije. "Že od malega sem delal poleg dedka in ata, zato sem se vpisal na srednjo kmetijsko šolo in nato še na študij sadjarstva in vinogradništva v Mariboru. Nad pridobljenim znanjem v obeh šolah sem bil sicer nekoliko razočaran, saj nisem dobil, kar sem pričakoval, zmotil me je tudi odnos do šolskih posestev. A mi to ni vzelo volje," razlaga. Največ se je naučil od dedka in očeta, veliko sodeluje z Zlatko Gutman Kobal iz mariborskega kmetijsko-gozdarskega zavoda, ki jih obišče domala vsak mesec, z njo se dogovorijo o nujnih ukrepih.

Ko je prevzel kmetijo, si je zastavil cilj, da bo za dobra dva hektarja povečal posestvo, od tega je 1,2 namenil novemu sadovnjaku in hektar hruškam, da bo postopoma uredil protitočne mreže in 40.000-litrski zalogovnik vode. Kupil je dve prikolici, ki zelo olajšata obiranje sadja in s čimer prihranijo pri delovni sili, saj zdaj deset hektarjev oberejo z 12 ljudmi, kar je za pol manj kot prej. Miho veseli, da mu oče dovoli vpeljevati lastne zamisli in mu pomaga po svojih močeh: "Vse, kar delam, je v dogovoru s starši, ki mi zaupajo, da delamo za dobrobit kmetije." Nazadnje je obnovil mehanizacijo, postavil sončne celice, da je hladilnica samooskrbna z električno energijo. V sadovnjakih uspeva deset različnih sort jablan in dve sorti hrušk. Med jabolki imajo največ gale, ki raste na dveh hektarjih, zlatega delišesa, jonagolda, mairaca in fudžija, od hrušk imajo sorti viljamovka in konferance.

Meškovi na desetih hektarjih gojijo deset sort jablan in na hektarju dve sorti hrušk. 
Darja Lukman Žunec

Uničujoč uvoz poljskih jabolk

Nekoč so jabolka že izvažali v Nemčijo, Anglijo in Egipt. Potem je svoje naredil prodor poljskih jabolk zaradi embarga za Rusijo po letu 2014. Miha: "Zdaj ni več tujih kupcev, saj so trg preplavila poceni poljska jabolka. Če bi prodajali velikim trgovskim verigam, ne bi preživeli. Izračunali smo, da je naša lastna cena 35 do 40 centov za kilogram. Veliko bolj se nam splača jabolka spakirati v lastni pakirnici in jih prodajati od vrat do vrat oziroma na našem dvorišču. Zdaj 80 odstotkov prodamo sami, pri čemer sta najbolj pridni mama in zaposlena sodelavka. Imata velik teren po Prekmurju in Podravju, v vsak kraj gresta vsaj enkrat mesečno in prodata tudi po 120 do 150 zabojev na dan. Prodajamo tudi podjetjem za prehrano zaposlenih in v javne zavode, kot so osnovne šole, domovi za starejše in ormoška bolnišnica.

V sadovnjakih gojijo pridelek po načelu integrirane pridelave, kar pomeni, da uporabljajo zaščitna sredstva le v nujnih odmerkih, Miha pa je ponosen, da je njihovo sadje uvrščeno v slovensko shemo Izbrana kakovost. Kar 90 odstotkov njihovega sadja je prve kakovosti. Kolikor je pri obiranju sadja slabše kakovosti, ga sproti ločijo in takoj odpeljejo v Avstrijo kot industrijska jabolka.

Razočaran, a ne obupuje

Ko beseda nanese na načrte, med njimi je predvsem ta, da bi vse nasade pokrili s protitočno mrežo, uredili že omenjena oroševanje in kapljično zalivanje, je nekoliko slabše volje: "Najnovejši nasad bomo spomladi pokrili s protitočno mrežo, načrt je, da bi vsaki dve leti obnovili vsaj hektar sadovnjakov. Sem precej razočaran, ker mi je že tri leta zapovrstjo zmanjkala samo točka, da bi uspel pridobiti 70-odstotni delež za naložbe iz EU in od države. Ugotovil sem, da bi moral očeta, ki je pri meni zaposlen, odpustiti, da bi lahko dobil dovolj točk. Pogoji so absurdni, saj bi moral vendar dobiti več točk tisti, ki zaposluje več ljudi. Sem se sicer že pritožil na sodišče, a nisem uspel. Vendar se bom še naprej prijavljal na razpise."

Sogovornik poudarja, da je slovenskih sadjarjev vse manj in da potrebujejo dodatno pomoč, da bi lahko obnavljali. Novi nasad na hektarju terja kakih 60 tisoč evrov in ob primerni pomoči kmetija ne bi stagnirala. Tako pa v vse novejše pridobitve vlaga sam. Če bi bil uspešen na razpisih, bi imel že tri hektarje sadovnjakov obnovljenih. Pri tem opozarja na vlaganje v sadjarstvo na Tirolskem: "Tam menjujejo sorte na 12 let. Če jih gledaš, kako skrbijo za razvoj, lahko obupaš. Ampak jaz ne bom, sem še mlad. Vendar me žalosti, da je čedalje manj mladih sadjarjev."

Želite dostop do Večerovih digitalnih vsebin?
Izberite digitalni paket po vaših željah in si zagotovite dostop do spletnih vsebin na vecer.com že za 1,49 €
Želim dostop

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta

Spletni portali družbe Večer mediji d.o.o. (vecer.com in podstrani) uporabljajo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Ali soglašate z namestitvijo piškotkov na omenjenih straneh?