Hojka Berlič
Prav letos minevata dve desetletji, odkar je danes 85-letna Jožica Štumberger izdala svojo prvo knjigo pesmi, do danes pa se jih je nabralo že kar 35. "Ko mi kaj pride na misel, tudi ponoči, ob polnoči, vstanem in napišem verz. Potem delam od tam. Pesmi pišem že od mladosti, do danes sem jih napisala preko tisoč," pojasni Za otroke piše pravljice v rimah, ki so hkrati pobarvanke, tudi ilustrira jih sama. "Slišala sem, da se v nekaterih šolah v prvem in drugem razredu precej učijo tudi moje pesmice za otroke," je tako ganjeno zaupala Štumbergerjeva, ki si je sicer od nekdaj želela biti učiteljica. "Ko sem bila še majhna, ni bilo igrač, ničesar za otroke. Pa sem si nastavila kakšne predmete in se z njimi igrala šolo," se spominja. Po končani gimnaziji se je vpisala na učiteljišče, ki ga je obiskovala le leto dni. Potem, pravi, bi morala sprejeti rdečo knjižico: "A nisem bila tako vzgojena. Takrat nas je moralo veliko oditi. Po tem sem šla v knjigovodski tečaj in sem delala v pisarni, nekaj let na gradu Borl, kjer je bila takrat restavracija, kasneje pa v Mercatorju."
Tudi po deset pesmi hkrati
Na vprašanje, kaj jo žene k pisanju, odgovarja, da ima pač veselje do tega, da piše. Vseh 35 zbirk poezije je izdala v samozaložbi, povprečno natisne po 500 izvodov. Pred 15 leti je napisala tudi knjigo Življenjske zgodbe, prozno delo, v katerem je spregovorila o svojem otroštvu, drugi svetovni vojni in običajih.
"Ko mi kaj pride na misel, tudi ponoči, vstanem in napišem verz"
Štumbergerjeva že vse življenje živi v Halozah. Rodila se je v Gradiščah, živela v Cirkulanah, kasneje se je preselila v Medribnik, kjer si je ustvarila družino. Ena od njenih hčera je rada recitirala pesmi že v šoli in tako, pravi, se je začelo njeno pisanje pesmi: "Za njo sem pisala pesmice, da jih je recitirala." Tako se je počasi nabralo več kot 120 pesmi, preden je izdala svojo prvo zbirko. Od začetka je pisala bolj debele knjige, pravi, kasneje raje tanjše, pa zato po dve, eno otroško in eno za odrasle. Včasih, ko ji je steklo, je napisala tudi po deset pesmi hkrati: "Dobila sem navdih in nisem mogla nehati." Danes, pravi, ni več tako. Leta so tu. Niti ne ve več, kako naj pesmi naslovi, ko jih je že toliko. Štumbergerjeva v teh letih tako največkrat črpa navdih iz spominov: "Doma nas je bilo osem otrok. Ko se je začela vojna, sem bila stara šest let. Življenje je bilo težko. Štiri leta sem hodila v nemško šolo." Najlaže pa ji steče pisanje spomladi: "Usedem se zunaj, slišim ptičje petje. Potem pa kar naenkrat dobim navdih. Narava mi je nasploh blizu. Tudi jeseni, ko vse zori in se gozdovi spreminjajo iz zelene v zlato barvo." In pisala bo, pravi, dokler ji bo pamet služila.
Veliko knjig podari
Svoje zbirke pa tudi kar sama prodaja. Da vsaj nekaj denarja za izdaje dobi tudi nazaj, se naokrog poda z avtobusom in vlakom, nato pa peš. Od Murske Sobote do Celja, tudi na morje zavije. "Sobota in nedelja sta mi že kar nekako odveč. Že razmišljam, kam bi šla. Sem pač človek, ki mora iti naokrog. Pa če kaj zaslužim ali ne. To tudi pravzaprav ni moj namen. Pomembneje mi je, da ljudje radi berejo moje knjige," pripoveduje Štumbergerjeva. Veliko knjig tudi podari: "Če vidim otroka, ki bi rad imel knjigo, pa mu je morda starši nočejo ali pa ne morejo kupiti, nimajo denarja, mu jo podarim. Kakšne očke dobijo in stisnejo knjigico, da dobim kar solze v oči. Veliko knjig dam tudi beračem."
V vseh teh letih je na svojih poteh tako srečala nešteto ljudi, in kot pravi, jih je večina prijaznih: "Ne morejo verjeti, da pri teh letih še pišem takšne pesmi. To me drži pokonci." Zato zdaj, ko so zaprli občinske meje, preživlja hude čase, sedi doma in čaka, da bo bolje. Pomembna je volja, vztrajnost, je prepričana. Čeprav je na desno oko slepa že 16 let, jo noge še držijo, da se lahko poda naokrog in upa, da bo še nekaj časa tako: "Pred leti sem pristala v bolnišnici, tja so me odpeljali v nezavesti. Ko sem šla iz bolnice domov, sem podarila zdravniku knjigo. Takrat mi je rekel, da zdaj končno ve, zakaj so bile prve besede, ko sem se v bolnišnici prebudila, kje so moje knjige. Želim si, da bi umrla s knjigami v roki."
