(VAŠ GLAS) Naj ostane v Mariboru

Iz Beograda je priletel Samo Toplak. Sin nedavno umrlega Ivana Toplaka. Nogometnega mentorja, nogometnega očaka, ki je od sredine sedemdesetih znova živel v Mariboru. Tu je preživel mlada leta, v obdobju 1945-1950 igral za Branik. Vse, kar je prišlo za tem, je bila sijajna kariera, zaradi katere Ivanu Toplaku nekateri pravijo oče jugoslovanskega nogometa.

V našem mestu so zdaj štirje kovčki sijajne nogometne zapuščine Ivana Toplaka. V enem je olimpijska medalja iz leta 1984. Ivan Toplak je bil selektor olimpijske reprezentance Jugoslavije, ki je na igrah v Los Angelesu vzela bron. Reprezentance, v kateri sta bila Srečko Katanec in Marko Elsner. Tu tiči prva od dveh idej Toplakovega sina. Da bi bila štiri kovčke velika zbirka del muzeja v Ljudskem vrtu. Zastonj, da ne bo pomote, bi Mariboru predal očetovo kolekcijo. Zakaj? Čeprav v Mariboru ni igral več kot pet mladih let, se je imel za Mariborčana. Sicer rojenega v Beogradu, od koder se je njegova družina selila sredi druge svetovne vojne, a tudi ko je dal skozi ves nogometni svet, se je sredi sedemdesetih vrnil v svoj - Maribor. Ljubezen, ki nikoli ne ugasne. K vragu z denarjem.

Toplakovemu sinu sem razložil, da odkar stoji prenovljeni Ljudski vrt, tam živi ideja o klubskem muzeju. A ne bi bilo imenitno, da kot v drugih velikih nogometnih mestih plačate mini vstopnino, vstopite v Ljudski vrt tudi takrat, ko ni tekme, in si ogledate vse trofeje in velike tekme? Ob eni bi bil video gola Marcosa Tavaresa. Ob drugi motivacijski nagovor Zlatka Zahoviča. Ob tretji fotografija Tomislava Prosena. Da bo do finalizacije te ideje še trajalo, sem razložil beograjskemu gostu. A menda je časovna stiska: za zbirko, ki čaka v stanovanju v središču Maribora, se že zanima Nogometna zveza Srbije. Ne bi bilo to za naše mesto neprecenljiva škoda? Zakaj bi olimpijska medalja '84 končala v Beogradu, ne ostala v Mariboru?

Zanimivo, v Ljudskem vrtu je bil Ivan Toplak zgolj bežen obiskovalec nogometnih tekem, četudi je bilo v njem dovolj moči, nogometne sile, da bi skozi leta še kaj dal, svetoval. Če bi ga kdo pripravil do ... nogometa. Jaz ga, priznam, nisem mogel. Ko sem ga pred sedmimi leti v času svetovnega prvenstva poklical za gosta komentatorja, ker kdo pa bi lahko dal o žongliranju v Braziliji bolj tehtno oceno kot dolgoletni inštruktor Fife, trener, ki je vodil take ase, kot so Piksi Stojković, Mehmed Baždarević in Milko Đurovski, se je ... lepo zahvalil. Saj bi se o nogometu menil ure in ure, a s terena se je fuzbal selil v njegovo srce. V spomine. V debate ob kavi s prijatelji pri Trgu svobode.

Toplakov sin je imel še eno idejo. Da bi stadion Ljudski vrt poimenovali po njegovem očetu. Vem, vem, saj je sam Samo Toplak rekel, da očeta pač kuje v zvezde. Sem dodal, da jih kar nekaj v Ljudskem vrtu čaka v vrsti, da bi dobili vsaj spomenik, kje je še preimenovanje stadiona. Sploh Ljudskega vrta, ki se mi zdi imenitno ime za stadion, kamor gre veselja in zmag željno ljudstvo. Pa ne le meni. Ko so me leta 2001 na vrhu zahodne tribune škotski novinarji spraševali, kaj pomeni Ljudski vrt, in sem jim rekel, da je to preprosto People's Garden, so skoraj dol padli. Tako fajn se jim je zdelo. Pa imajo na Otoku kup stadionov kultnih imen. In poglejte beograjsko Marakano. Kdo ji reče stadion Rajka Mitića? Tam, pri Zvezdi, je Ivan Toplak kot nogometaš in trener ostal taka legenda, da bi prav tako radi imeli tiste štiri kovčke, sijajno nogometno zapuščino. Naj ostane v Mariboru.