Začelo se je z zamudo. Goste megle z mariborskega letališča, ki je izhodišče turške misije prestavila v Gradec, tudi najbolj izkušeni organizatorji niso mogli pregnati. Na cilju potovanja pa zamikov ni bilo več. Dogovorjena ura je sveta med pripravami nogometašev Maribora v Beleku. Nenavadno za državo, kjer si lokalci radi vzamejo čas tudi za najbolj preprosta opravila, za državo, kjer celo v skoraj prazni restavraciji s hitro, ja, hitro prehrano gost čaka in čaka na postrežbo. Nogometaši teh lokalnih posebnosti (skoraj) ne občutijo. "Ne smemo si privoščiti, da bi ekipa na avtobus, sobe ali obroke čakala 10 ali 15 minut. S tem bi povzročili nepotreben nemir," nam je pred koncem letošnjega izleta k Sredozemskemu morju dejal Uroš Jurišič, sekretar NK Maribor.
V Turčijo lahko letijo le še Turki
Devetič zapored se je najuspešnejši slovenski klub pripravljal v Beleku. Čeprav so klubski delavci izkušeni mački, so projekt zagnali že v začetku jeseni. Stečaj edinega slovenskega letalskega prevoznika, Adrie Airways, je vplival tudi na odpravo vijoličastih. "Turška zakonodaja določa, da lahko v Turčijo letijo le čarterska letala prevoznikov iz izhodne države ali turški prevozniki. Za ostale so tako visoke dajatve, da o njih sploh ne moreš razmišljati. Na koncu smo se povezali s Celjem in skupaj najeli turško letalo," pojasnjuje prvi operativec štajerskega kluba.
Dva dneva pred nogometaši sta se na pot odpravila ekonoma. V kombi sta naložila vse pripomočke, opremo za treninge - za dve toni in pol se je nabere - in krenila v dolgo cestno avanturo. "Moramo potrkati, do zdaj nista imela težav na cesti, da se na mejni kontroli lahko zakomplicira, pa sta že navajena," ju je Jurišič pospremil na pot. Iz prve roke sta lahko Robert Knuplež in Janko Veselič potrdila njegove besede. Kar 12 ur sta se prebijala skozi postopke, ki jih na meji s Turčijo dodatno podaljšajo redne pavze za kavo carinikov in policistov.
Nogometaši naj razmišljajo le o nogometu
Sta se pa skozi turški prometni kaos, po cestah, na katerih so table s hitrostnimi omejitvami bolj za okras kot za resno opozorilo, mimo stop znakov in semaforjev na sredi krožišč in ostalih prometnih unikumov prebila dovolj hitro, da nogometaši ob pristanku niso ničesar pogrešali. Tudi fizioterapevti, te dni najboljši prijatelji športnikov, so dobili svojo opremo. "Naša naloga je, da igralci razmišljajo le o nogometu. Uredimo prevoze, igrišča, zalivanje, reflektorje, tekme, skrbimo, da so obroki v hotelu pripravljeni pravočasno …", o vlogi klubskih delavcev v Beleku pravi Jurišič. Brez pogajanj z gostitelji ne gre. Kar nekaj truda je potrebnega, da hotelirja na dan tekme prepričajo o kasnejši večerji ali zgodnejšem kosilu. A hotel Susesi, ki je dober kilometer iz Beleka postavil sodoben nogometni kamp, ostaja tradicionalna baza 15-kratnih slovenskih prvakov. "Ker smo deveto leto v istem hotelu, približno poznamo njihovo delovanje. Hotel nam ponuja najboljše razmerje med kvaliteto in ceno. Dobro skrbijo za igrišča, boljša so kot drugje. Drugega kot igrišča, čistih in urejenih sob ter dobre hrane tako ne potrebujemo."
Nogometaši pretiranih stikov s člani drugih ekip nimajo. Čeprav sta si Maribor in Celje delila letalo, sta se njuna svetova ločila na letališču in se tam dva tedna kasneje spet združila.
Le za dobri dve uri. Pa to ne pomeni, da se slovenski klubi v Beleku ne učijo od večjih in bogatejših. Ob trenerjih izkušnje in znanja nabirajo tudi organizatorji. "Bili smo pionirji, pred sedmimi leti smo prvi iz Beleka spravili živo sliko v Slovenijo. Takrat smo nabavili opremo, prišli sem, nismo pa vedeli, kako bo to delovalo. Zdaj, ko to počnejo tudi drugi, smo se marsikaj naučili. Večina jih najame podjetja, ki se s tem ukvarjajo, za to plačujejo relativno visoke zneske, mi pa z boljšo opremo ostajamo pri našem sistemu. Ko pogledaš k ljudem, ki se profesionalno ukvarjajo s prenosi, lahko napreduješ," je pogovor zaključil naš sogovornik. Ob ravno pravem času, zadnji trening pred letom domov se je bližal koncu. Ja, točnost je na pripravah nogometašev sveta.
