(POGOVOR) Rudi Požeg Vancaš na begu iz Ukrajine: Zjutraj je bilo še vse normalno, potem pa sem zaporedoma slišal tri eksplozije ...

Preselil se je zaradi nogometa, znašel pa se je na vojnem območju. Rudi Požeg Vancaš je januarja iz Maribora prestopil v Černomorec iz Odese. Prvi del prilagajanja na novi klub je bil miren, soigralcem se je pridružil na pripravah v Turčiji, ob prihodu v Ukrajino, kjer bi morali ta konec tedna odigrati prve tekme spomladanskega dela državnega prvenstva, pa se je zapletlo. "Ko smo bili še na pripravah v Turčiji, se je veliko pisalo, kaj bo in kaj bi lahko bilo, a so vsi igralci in trenerji, ki so bili že navajeni teh zgodb, rekli, da ne bo nič in naj nas ne bo strah. Včeraj ali predvčerajšnjim - saj ne vem več, kateri dan je, ker že nekaj časa nisem spal - se je začelo bombardiranje," nam je slikovito opisal v telefonskem pogovoru.

Ujeli smo ga, ko je bil v avtomobilu na Madžarskem, v noči s četrtka na petek je našel način, kako se prebiti z območja, ki se je znašlo na tarči ruskih napadov. "Nekaj ur smo čakali na prevoz, poskusili so nas odpeljati na moldavsko mejo. Vmes je pokalo - enkrat je bilo deset kilometrov stran, enkrat petnajst, vseskozi si nekaj slišal, enkrat se je le šipa zatresla, drugič je bilo, kot da bi počilo sredi sobe. Ni bilo okej. Ulice so bile prazne. Ko smo se peljali do Moldavije, tisto uro in pol vožnje, je bilo res slabo. Polno je bilo vojske. Če le bereš o teh stvareh, ni niti približno tako, kot če jih vidiš v živo. Pa sinoči še niti ni bilo tako, kot je danes. Kolikor slišim od soigralcev, ki so ostali v Odesi, je zdaj še stokrat slabše," je bil še danes pretresen 27-letni nogometaš.

Po pomoč na črnogorsko ambasado

S skupino tujih nogometašev Černomorca, med katerimi je bil tudi Črnogorec Ilija Martinović, še en nekdanji član Maribora, ki je letos prestopil v Ukrajino, so se z avtobusom prebili v Moldavijo. "Ilija je poklical na črnogorsko ambasado v Romuniji, uredili so nam prevoz, prišli so nas iskat iz Bukarešte. Tako smo tudi preskočili gnečo na meji - vrsta je bila dolga vsaj deset kilometrov. Veliko sreče smo imeli, da smo tako gladko prišli čez. Odpeljali smo se do Bukarešte, tja pa sta me prišla iskat brat in tast. Zdaj se peljemo domov. Jaz sem rešen, tudi Ilija je šel na avion in je že doma. Podobno je še s tremi soigralci iz tujine, ki so šli z nama do Kišinjeva, ostali pa so še v Ukrajini. So v zaklonišču, čakajo, ne smejo ven, saj ne vedo, v katero mesto lahko udari," nam je povedal Požeg Vancaš.

V začetku tedna se njegovo življenje še ni razlikovalo od vsakdana običajnega nogometaša. "V sredo smo še normalno imeli treninge, dobili smo program za naslednji dan, normalno sem šel spat. V četrtek sem vstal približno ob šestih zjutraj in takrat sem zaporedoma slišal tri eksplozije. Počilo je ob morju, a zelo se je slišalo, vse se je zatreslo. Šel sem ven iz sobe, vsi so bili v paniki. V Odesi še ni bilo tako zelo hudo, a dobival sem posnetke iz drugih mest, iz Kijeva. Ko to gledaš, ti ni vseeno, strah te je, da bo tudi pri nas tako. Imaš občutek, da bodo vsak trenutek prišli sem, družina ti govori, da moraš iti, drugi ti govorijo, da moraš nujno ostati, ker ni varno iti ven. Jaz sem se odločil, da grem, in izpadlo je dobro," je še dejal Belokranjec.

Sreča v nesreči: ženi odpovedali let

Njegova sreča v nesreči je bila, da z njim v Odesi ni bilo družine: "Na srečo sem bil sam. Žena bi se mi morala v Ukrajini pridružiti ravno danes, a so ji že pred dvema dnevoma prestavili let. Hvala bogu, da je bilo tako, saj drugače ne vem, kako bi vse potekalo." Rudi Požeg Vancaš je eden od štirih slovenskih nogometašev, ki so člani ukrajinskih klubov. Na vojnem območju so se čez noč znašli še Benjamin Verbič, Matija Rom in Lovro Grajfoner. "Na zvezi sem bil z Verbičem. Že od začetka. Vsako minuto, ko je bilo to mogoče, sva si pisala, slišala sva se. Pri njem, v Kijevu, je bilo še slabše, dolgo časa so bili v zaklonišču. Je pa zdaj na varnem, šli so v klubsko bazo, niso več zaprti, tudi napisal mi je, da je okej," nam je povzel izkušnjo rojaka. Slišal se je tudi z nekdanjim soigralcem pri Celju, Hrvatom Lovrom Cvekom, ki je član Zorje iz Luganska. "On ni imel težav, čeprav je le 200 kilometrov stran od Donecka. Zdaj potuje domov, išče možnosti, preko katere meje bi se odpravil. Zdaj je s tem kar težava, saj je povsod gneča."

Ob razglasitvi vojnih razmer v Ukrajini so nadaljevanje nogometnega prvenstva preložili za 30 dni, a boji na igrišču so, razumljivo, postali vse prej kot pomembni. "Zdaj nihče v Ukrajini ne razmišlja o nogometu ali čemerkoli drugem, tudi jaz mislim le na to, da pridem domov, si zbistrim glavo in sem s svojimi," nam je še dejal Rudi Požeg Vancaš, ko se je že bližal madžarsko-slovenski meji.