Prizorišče, pripravljalna baza slovenske nogometne reprezentance pred zadnjima tekmama v kvalifikacijah za Euro 2020, je prebudilo spomine. "Za vami," se je nasmejal novinarjem ob vprašanju, kje je odigral prvo (in doslej edino) tekmo za člansko selekcijo. Haris Vučkić je v Kopru debitiral v slovenskem dresu. Februarja 2012 je na Bonifiki dobil 30 minut na prijateljski tekmi proti Škotski (1:1). "Lepi občutki so bili. Dolgo je že od tega, a tako je življenje. Gremo naprej."
Skoraj osem let po debiju je dobil novo povabilo. "Zelo vesel sem, da sem tukaj. Ponosen sem. Na treningih bom delal maksimalno. Če dobim priložnost na tekmi, jo bom poskušal izkoristiti," je obljubil povratnik. Zagotovo bi bila njegova statistika bogatejša, če ga ne bi ustavile poškodbe. Supertalent, ki se je že kot najstnik odpravil iz Domžal v angleški Newcastle, je predobro spoznal bolnišnice, operacijske mize, terapije … "Vsak nogometaš želi biti na igrišču, delati na treningih in igrati tekme. Ko sem bil poškodovan, je bilo, normalno, težko. Ne le fizično, tudi psihično. Sem pa te stvari dal skozi, iz mene so naredile boljšega človeka, boljšo osebo. Tudi negativne stvari se dajo obrniti v pozitivo. Zdaj na njih gledam pozitivno," pravi o najbolj bolečih poglavjih svoje kariere.
"Če me vprašate, sem raje napadalec"