Lastništvo hotelov doslej širše domače javnosti ni vznemirjalo. Tovrstne razprave so bile v domeni turističnih in gospodarskih krogov, pred aprilskimi državnozborskimi volitvami pa to postaja ena osrednjih političnih tem. V ospredju je vprašanje, ali bo država uveljavila predkupno pravico za pridobitev lastniškega deleža v Savi, ta je lastnica največjega slovenskega turističnega podjetja Save Turizma, ki upravlja številne hotele. Ta se v preteklih letih kot lastnik hotelov ni izkazala. O tem pričajo zgodbe delavcev, o katerih smo poročali. Tako so zaposlenim v enih od pomurskih term pred leti izplačevali celo dodatek do minimalne plače. V drugih je morala peščica natakarjev skrbeti za nepregledno množico gostov. Takrat je bilo težko verjeti, da ima lahko družba, v kateri ima država posredno pomemben lastniški delež, tako mačehovski odnos do domačih delavcev.
Ker je vedno več domačih kadrov ugotovilo, da lahko svoje znanje precej boljše unovčijo čez severno mejo, so pri nas začeli zaposlovati vedno več tujih delavcev. V enem primeru so naposled odšli tudi srbski kuharji, ki so menili, da niso pošteno plačani. Tudi slabo vzdrževani in zastareli bazenski kompleksi so dajali prav tistim, ki trdijo, da je država slab lastnik. Marsikdo je zato tudi ob prodaji Term Lendava madžarskemu skladu menil, da slabše ne more biti. A pogled na klavrno podobo zaprtih lendavskih term kaže, da novi lastnik očitno nima strategije, kaj storiti z njimi.
Danes tako poslušamo drugo stran plošče, a to ni povezano samo s stanjem objekta v Lendavi, temveč s širšim političnim kontekstom. Osnovni problem je v izvoru kapitala. Madžarskega kapitala. Ravno madžarski kapital namreč financira medije največje vladne stranke. Madžarski kapital vzpostavlja največjo banko v Sloveniji in drugo največjo mrežo bencinskih servisov. Vladajoča madžarska politika ima preko državnih deležev nedvomno vpliv tudi v družbah, kakršni sta banka OTP in naftni gigant MOL. Resnica pa je tudi ta, da gre v teh primerih za korporacije, ki so že zdavnaj prerasle okvir domicilne države. Prav tako delajo na dolgi rok, ki zdaleč presega ero Orbana in njegovih politik. To so podjetja, ki so na neki način močnejša od države in ki bodo svoje interese zasledovala enako učinkovito pri vsaki oblasti, tudi ko bodo na Madžarskem vlado spet vodili socialisti. A v predvolilni vročici tovrstne "malenkosti" ostajajo preslišane.
Še ena madžarska naložba v času vlade Janeza Janše je za velik del levega volilnega telesa preprosto preveč. Prikladno za predvolilno prilivanje olja na ogenj gre pri tem za turistična podjetja v krajih, ki so trdno povezani s slovensko nacionalno identiteto. Obala, Bled in prekmurske ravnice so podobe, ki jih je zelo preprosto združiti s konceptom nacionalnega interesa. Vnovični vznik tovrstnih konceptov v ospredju predvolilnih razprav pa kaže na idejno podhranjenost in naraščajočo polarizacijo v slovenskem političnem prostoru. Dolgoletna mobilizacija desnih volivcev s strašenjem z globoko državo in silami kontinuitete se Janši danes vrača kot bumerang v podobi mobilizacije levega volilnega telesa s strašenjem pred orbanizacijo.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
