Darja Kocbek
Ukrepanje velikih centralnih bank, med katerimi je tudi Evropska centralna banka (ECB), v zadnjih dneh in urah kaže, da je finančni sistem v večji krizi, kot so pripravljeni priznati. Pretresov na finančnih trgih po propadu manjših ameriških poslovnih bank in s prevzemom velebanke Credite Suisse gotovo še ni konec. Ko govorijo bankirji, je pomembna vsaka beseda, ki jo izrečejo. Enako pomembno je, katere besede uporabijo.
V ECB in tudi Banki Slovenije so še prejšnji teden zatrjevali, da je evropski bančni sistem robusten. V nedeljo po besedah predsednice ECB Christine Lagarde ni bil več robusten, ampak samo še odporen. To so včeraj ponovili tudi v Banki Slovenije.
Evropski bančni sistem je bil za varčevalce, davkoplačevalce in podjetja uradno še robusten, ko naj bi bili po informacijah dobro obveščenih predstavniki ECB finančne ministre držav članic EU, ko so se sestali na rednem zasedanju v Bruslju, že opozorili, da je nekaj bank v Evropi ranljivih. Ali so med njimi tudi banke v Sloveniji, ni znano. Znano pa je, da so banke v Sloveniji v lasti tujcev in so tako del tujih bančnih skupin.
Iz zadnje bančne in finančne krize, ki je izbruhnila pred 15 leti, se ne regulatorji ne politiki niso prav nič naučili. Ob zadnjih dogodkih je vse bolj vprašanje, ali je bil to sploh namen. Od velikih obljub o regulaciji, ki ne bo več dopuščala špekulacij in zlorab, s katerimi bankirji in drugi finančni špekulanti kot zasebniki najprej mastno služijo, izgube pa jim pokrivajo davkoplačevalci, dejansko ni ostalo nič. Špekulacije so se samo še bolj razbohotile, predvsem v vzporednih oziroma senčnih bankah, ki so povsem neregulirane, so pa z bankami tesno prepletene. Denarja za špekulacije je na pretek, saj so centralne banke z njim leta trge dobesedno zasipavale. Več ko je na voljo denarja, bolj rastejo apetiti špekulantov, bolj se njihov krog širi. Večji so dobički za tiste pri koritu, večja tveganja si privoščijo, bolj arogantni in pogoltni postajajo.
Da so res lahko brez skrbi, vodilni v bankah sedijo v organih regulatorjev, kar pomeni, da dejansko nadzirajo same sebe. Zato ni nikakršno presenečenje, da sta izvršni direktor in finančni direktor banke SVB v dveh tednih pred njenim propadom prodala za več milijonov dolarjev delnic banke. Nič manj grozljivo ni, da namerava Credit Suisse svojim uslužbencem izplačati nagrade in bonuse za uspešno delo v lanskem letu. Kot da bi se njene težave začele včeraj.
Podobno zgodbo smo pred leti videli v primeru Deutsche Bank, o kateri že nekaj časa ni nič slišati. Obe sta preveliki, da bi smeli propasti, ne pa za to, da bi smeli goljufati. Medtem ko jih politika rešuje z milijardami davkoplačevalskih evrov, so kazni, ki jih sodišča odmerijo odgovornim v velebankah, v primerjavi z zaslužki precej majhne, pa še teh jim ni treba plačati iz lastnega žepa, ampak jih plača banka. Tudi zaradi tega kazino lahko igra naprej, igralci pa si lahko privoščijo vedno večji hazard.
