Našizem

Deljenje stolčkov, ustanavljanje ministrstev, zavodov, podeljevanje koncesij, razmetavanje proračunskega denarja po "fasadnih" kriterijih za "naše" je praksa, ki v Sloveniji ni od včeraj. Ni je bilo vlade, ki bi bila imuna za pojav, ki bi ga lahko poimenovali našizem. Če je naš, mu bomo omogočili, da je pri finančno-statusnem koritu. Edini kriterij je, da služi "našim" interesom in ciljem. Tako je bilo, kar pomnim v svojem novinarskem spominu. A pod sedanjo vlado našizem dobiva neizmerne razsežnosti, ki se zaradi pomanjkanja časa vladajočih zdijo še toliko bolj brezobzirne.

Visoko šolstvo in znanost sta le dva izmed družbenih podsistemov, ki so idealna tarča za tovrstno početje. In ki mu tudi v tem mandatu, ko gre za škodljiv lokalpatriotizem, pritrjujejo tako z leve kot z desne. Eden takih vzorčnih primerov je priključitev Pomurske akademske znanstvene unije na proračun. V imenu lokalpatriotizma - brez kriterijev in ob jasnem nasprotovanju Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki je opozarjala na podvajanje nalog in posledično rast tovrstnih lokalnih akademij po Sloveniji - so prikimavali vsi parlamentarni Pomurci.

Nič ni narobe s tovrstnimi akademijami, dokler delujejo, kot je doslej delovala PAZU. Narobe je, ko se proračunski denar razmetava brez kriterijev. A ker za omenjeno institucijo stoji državni sekretar Slavinec, ki dokazano preko številnih projektov nastavlja in uveljavlja svojo voljo - ali, kot se je sam pohvalil na eni od lokalnih televizij: "Če me kdo prosi za uslugo in mu lahko pomagam, rade volje pomagam", se želje uresničujejo. Na račun vseh davkoplačevalcev.

A Slavinec je v primerjavi s triom Rončević-Makarovič-Tomšič majhna riba. On mora, kot nam je zaupal predstavnik sfere, ki jih je imel možnost opazovati pri delu, "plesati, kot ta trio igra". Potem ko so v prvem Janševem mandatu dobili prvo javno samostojno fakulteto, FIŠ, po spodletelem poskusu podeljevanja koncesij v drugem mandatu zdaj dobivajo koncesije, inštitute, javne fakultete in prej ali slej bodo tudi univerzo. Z vsega nekaj sto študenti.

Ne gre za to, da bi jim odrekali priložnost zgolj zato, ker niso iz Ljubljane! Lahko je imeti priložnost, če ti država pri enem samem projektu enostavno podari 5,2 milijona evrov. Za kaj? Za visoko leteče floskule, od katerih bo čez nekaj let ostalo, kaj?

Težava našizma tudi v teh konkretnih primerih je, da se denar podeljuje brez resnih neodvisnih analiz, ali potrebujemo omenjene koncesije, inštitute, fakultete. Čemu bodo služili in kako se bo družbena investicija vrnila državi in v proračun ter, predvsem, kaj naj bo njihov rezultat.

Tako početje je mogoče, ker država, katere dolžnost je skrbeti za sistem, nima vizije in strategije, koliko, kje in za kaj fakultet, koncesij in, ne nazadnje, univerz potrebujemo. V Sloveniji nimamo dovolj resursov za neomejeno rast tovrstnih ustanov. In če bomo nadaljevali po tej poti - že zdaj so indici, da ni vse zlato, kar se sveti - bomo diplome našega visokega šolstva popolnoma razvrednotili.

Pri tem obstoječa akademsko-raziskovalna sfera ni nedolžna. S tem, ko le občasno povzdigne glas proti našizmu, na raznih sestankih s pristojnimi pa pragmatično molči, če že ne prikimava, sodeluje pri tej za slovensko prihodnost škodljivi raboti.