Andreja Kutin
Primer bitke za Mokrice bi bilo hudo narobe zreducirati na boj ribe zvezdogleda proti betonu. Zelo narobe, čeprav investitorji in drugi z njimi povezani radi slikajo sijoč razvoj te dežele, gospodarsko rast in splošno dobrobit ljudstva, ki da ga zavira nekaj tako banalnega, kot je mehkužec ali rožica. V človeški naravi je, da se naša notranja tehtnica pri takih primerjavah prevesi stran od živalce. Kaj pa, če na njeno stran tehtnice postavimo vse preostale živali in rastline, cel ekosistem s čisto vodo in zrakom vred, pa še vse zanamce, ki bodo morda tudi želeli čisto vodo iz pipe, kot so jo pili dedki in babice?
Čisto resni izračuni ekosistemskih uslug prvobitnih sistemov so že preračunani in znani, zaradi teh izračunov in pohabljenih ekosistemov ponekod v razvitih državah že minirajo jezove rek in jih vračajo v naravno stanje. Seveda si v tem hipu v energetsko podhranjeni Sloveniji kaj takšnega težko predstavljamo. Sploh če vzamemo v obzir še dejstvo, kar smo na današnji Večerovi energetski konferenci slišali večkrat, da ne dosegamo ciljev na področju uvajanja obnovljivih virov energije. Zadeve se z novo vlado sicer res premikajo na bolje, investicij je več, a še vedno premalo za resen kos v energetski pogači. Ostajamo pri drobtinicah, ampak je res tako zaradi varovanja narave? Ne.
"Pri nas takoj nekdo skoči," je skrajno uporabljena in izrabljena krilatica, ko poslušamo energetike, ki želijo umestiti vetrnico, večjo sončno elektrarno, jez (vstavi po izbiri) v nek kotiček Slovenije. Delno je res, ampak vse večkrat se dogaja, da ne skačejo naravovarstveniki, ampak ljudje, domačini, ki jih projekt moti iz raznih razlogov, ni pa nikogar, ki bi jih prepričal o nasprotnem. Družbeno sprejemljivost zelenih projektov bo zagotovo težje doseči kot naravovarstveno, kajti degradiranih območij imamo v Sloveniji več kot dovolj, ljudi, ki bi z veseljem sprejeli 200-metrsko vetrnico za sosedo, pa ni prav veliko.
Še ena izbira je popolnoma zgrešena - podnebje ali narava. Potrebujemo oboje in ne smemo vsled preštevanja ton ogljikovega dioksida žrtvovati življenjskega prostora, ki nam dovaja ekosistemske usluge, poenostavljeno - čisto vodo, zemljo in zrak. Naravovarstveniki niso zanesenjaki, ki so proti vsemu, so resni znanstveniki, ki vedo, da je ekosistem zelo občutljiva reč in da rušenje ekosistemov pomeni pogubo.
Ribica in metulj sta le zastavonoši veliko širšega sistema, ki ga bomo še kako potrebovali, da bo blažil spremenjeno podnebje. Spomnimo, tudi podnebje smo zakurili sami. Ni pametno sedaj na ogenj metati še rastlin in živali, da za silo pogasimo podnebni ogenj.
Nekaj kompromisov bo nujnih, če želi Slovenija nadomestiti premog in uran, dobro pa bi bilo že končno dobiti resen načrt, se sporazumeti o njem in ga pričeti izvajati. Vedeti, kaj je kompromis, kje in zakaj, ne pa da z vsako novo vlado (in vemo, da je ta rotacija zelo hitra) dobimo nove usmeritve, ki jih vodijo novi-stari interesi. Šele z jasno namero in načrtom se lahko začno pravi kompromisi in tlakuje pot do dogovora.
