Pa kaj res potrebujemo toliko tega kložna? Misel, ki me je prešinila, ko se je zadnjič v Mariboru odprl še en tekstilni diskont, ki je naravnost sijajno dopolnil modni zemljevid mestnega središča, v veliki meri sestavljen iz prodajaln z oblačili iz druge roke, kitajske konfekcije, tujih tekstilnih diskontov in zaprašenih butikov v vse bolj pozabljenih nakupovalnih središčih, ki niso Europark. Kako depresivna scenografija, zlasti ker se ne morem znebiti občutka, da se prodajalne rabljenih oblačil niso razpasle iz okoljevarstvenih razlogov.
Tekstilne korporacije so nas uniformirale in danes Zemljani naokoli korakamo v enakih oblačilih, sešitih v Kambodži, Bangladešu in Mjanmaru. Maribor v tem ni nič posebnega. Masovne trende smo Mariborčani zaradi bližine Avstrije nosili prej kot marsikje drugje po državi. Razvpiti pocenkarski Primark poznamo že od pamtiveka. Ne nazadnje v Seiersbergu praznujemo večino slovenskih državnih praznikov. Je pa Maribor poseben v tem, da je eno redkih drugih največjih mest, v katerem se premožneži skrajno težko znebijo denarja. Vsaj za oblačila. Prodajaln prestižnih znamk skoraj več ni. Ostali so diskonti ter oblačila srednjega in višjega srednjega cenovnega razreda. Niti enega konkretnega outleta, prodajalne z odpisanimi dizajnerskimi kosi ni. Drage znamke se danes s posameznimi majicami in hlačami skrivajo le še po kotičkih večjih prodajaln, v glavnem v Europarku. Drugi so obupali. Prenizka kupna moč, premalo premožnih turistov. Da nimamo okusa, ne verjamem. Ne v mestu, ki je nekoč dajalo takt modi celotne skupne države. Mestu, ki kakovost pozna še iz časov Pika in MTT, Marina Božič pa je v Allegrii že v začetku devetdesetih prodajala čevlje znamk, tako prestižnih, da jih je znala izgovoriti le Jožica Brodarič. Pa je šlo. Vsaj nekaj časa.
Modni zemljevid mestnega središča je v veliki meri sestavljen iz prodajaln z oblačili iz druge roke, kitajske konfekcije, tujih tekstilnih diskontov ter zaprašenih butikov
