Petra Lesjak Tušek
Občutljivost do okoljskih vprašanj in dojemanje državljanske pravice do zdravega in čistega življenjskega okolja ima več plati oziroma izrazov. Po eni strani je večja občutljivost v industrijskih območjih - posebej tam, kjer je industrija prevladujoča zaposlitvena možnost prebivalcev in hkrati del ali pa zelo blizu stanovanjskih naselij - stalna, a ima hkrati (p)osebno dinamiko, ko se enkrat bolj, drugič manj manifestira. Kako si, če si, velika podjetja (z)gradijo zaupanje, zlasti v zadnjih letih, ko so tudi podvržena strožjim okoljevarstvenim dovoljenjem, je vselej tudi vprašanje širših lokalnih skupnosti - delovanja politik, aktivacije civilne družbe. Običajna, nekako naravna drža je, da prebivalci že v načelu dvomijo o meritvah, številkah in terjajo "dokaze" okoljske (ne)spornosti. Zlasti občutljivi so, če zaznavajo, da jim skušajo podatke prikrivati, se otepati javnih odgovornosti. Terjajo transparentnost, pošteni odnos gospodarstva, kapitala. Tudi zato v zadnjih dneh več razburjenja v Anhovem, kjer so aktivne tudi nevladne organizacije, civilna sfera.
Zgornja Mežiška dolina je na drugi strani primer relativno učinkovitega pristopa k sanaciji težkih kovin, rudarske dediščine, utemeljene na svincu, cinku in kadmiju. A hkrati tudi ni mogoče brez kančka grenkega priokusa trditi, da so vse relacije med ljudmi in industrijo razčiščene, izčiščene. Vedno bodo med ljudmi dvomi o popolnem izpolnjevanju okoljskih zahtev, čeprav okoljska inšpekcija bdi na industrijo sekundarne predelave svinca. Hkrati je ozka dolina, še posebno degradirani Žerjav, plačala visoko ceno ob težkih vplivih težkih kovin in sta tako monitoring in nadzor ne glede na uzakonjene standarde predvsem dolg do njenih prebivalcev, ne glede na razmejitve med politiko in gospodarstvom ter pravila, da onesnaževalec pač plača.
Trdovratni svinec ostaja del življenja v tej dolini tudi po dobršni sanaciji okolja iz odloka, strukturirani in načrtno usmerjeni v zmanjševanje vplivov naloženih kovin in izboljšanje kakovosti bivanja ljudi, zlasti otrok. Hkrati pa ostajajo žgoče točke: halde, izkoriščanje gradbenih materialov, odlagališče odpadkov, ko se na kaki točki zazdi, da so vlaganja v čistejše okolje skorajda protislovna - zlasti ko se je vselej dopuščalo izkoriščanje onesnaženih materialov. A tudi tu smo pri standardih, pa pri odnosu - kdo komu (za)kaj pogojuje in kaj pričakuje v zameno ter do kod sežejo družbene odgovornosti podjetij, ne le upoštevanje predpisov.
V prvi vrsti gre in mora iti za skrb za zdravje ljudi, možnosti in pogojev, ki jih v določenem okolju imaš ali nimaš. Tudi zato je prav, da država končno podpre tudi celjska prizadevanja. Pa še kakšna, ki bi lahko sledila - domino efekta se je sicer vsaka vlada bala, a vedno je treba tehtati argumente in ugotoviti dejstva. Tudi tam, kjer so pri prebivalcih določenega območja razvidne značilne bolezni, na katere so očitno vplivali dejavniki industrije, je hkrati vselej ostala previdnost v zaključkih: češ, ne da se dokazati neposrednih vplivov, ker na posameznikovo zdravje učinkuje več faktorjev hkrati. In tudi to ljudem ni prav zbujalo (za)upanja.
