(KOMENTAR) Ročna zavora

Po osmih mesecih vlade Roberta Goloba je že povsem nedvoumno, kdo je tisti, ki odloča o vseh pomembnih vladnih potezah. In tako glede na situacijo in potrebe občasno nastopa v vlogi finančnega ministra, ministra za zdravje, ministra za pravosodje, in kot smo videli nazadnje, tudi kot minister za visoko šolstvo z direktivami o povečanju vpisa na fakultete.

Kot je že dokazala zgodovina, so tudi še tako vase zaverovani vodje zmotljivi. Ena takih odločitev, ob osuplosti in presenečenju resornih ministric, je bila premierjeva napoved o dodelitvi 600 evrov vrednega dodatka za sodnike in tožilce. Lahko se strinjamo, da so ti podplačani, a način, kako jim je bil dodatek obljubljen, je sprožil verižno reakcijo. Najprej so na noge skočili že tako od parcialnih dogovorov vznejevoljeni sindikati javnega sektorja, nato so mrzlično v ministrskih krogih iskali utemeljitev za dodelitev dodatka, strokovni sodelavci na ministrstvu za javno upravo in pravosodje pa so stikali glave, kakšno zakonsko podlago bi lahko uporabili.

No, zdaj je že jasno, da so tudi pravni strokovnjaki v parlamentu potrdili, da se na tak način povišic ne določa. Dobra novica je, da je tisti, ki je dodatek radodarno napovedal, napako z umikom predloga priznal. Vprašanje pa je, ali se je pri tem tudi kaj naučil. Kajti, če so z vsaj začasnim umikom dodatka pred začetkom pogajanj o odpravi plačnih anomalij sindikatom javnega sektorja vzeli vsaj nekaj vetra z jader zahtev, so zdaj spet vznejevoljili pravosodne funkcionarje. Ki tako kot drugi, če v kratkem (druge) rešitve ne bo, na odpravo plačnih anomalij zagotovo niso pripravljeni čakati še leto.

In tu smo pri napovedani plačni reformi v javnem sektorju. Za katero je, po koalicijskem vrhu, jasno, da je vlada potegnila ročno zavoro. Reforme so zahtevni, leta trajajoči projekti, v katere so mora vstopati v mirnodobnem vzdušju pogajalski partnerjev, zato je vsekakor dobrodošla ugotovitev, da bo treba najprej odpraviti trenutne plačne anomalije. A se hkrati zastavlja vprašanje, ali vlada res meni, da bo najprej mogoče rešiti le spodnji del lestvice, katere uravnava po naravni stvari sproži nujne dvige na celotni lestvici. Kakšna postopnost torej to bo, ni povsem jasno. Je pa jasno, da sindikati ne bodo mirno opazovali, kako nekdo dobiva višjo plačo, medtem ko je sam daleč od tega.

Da bo reforma trajala leta, je zdaj spoznal tudi prvi med ministri. Da bo ta draga, mu sploh ni bilo treba izreči. Vse reforme, če želimo z njimi doseči dolgoročno vzdržne rešitve, so drage. Ali bo zanjo treba odšteti 400, 600 ali morda celo 800 milijonov evrov, kot je zaokrožila ena od teh številk, ostaja neznanka. Tako kot, ali in na kakšen način bo to zmogel proračun.

Nekaj pa je gotovo. V javnem sektorju so sistemi in servisi, ki nudijo storitve, za katere je nujno, da so kakovostne in v dobrobit vseh prebivalcev, v dobršnem delu javni. Zato bo pri tej, in tlakovanju vseh drugih napovedanih reformah, potrebno veliko modrosti in preudarnosti. Samo upamo lahko, da se je premier iz dosedanjih napak vendarle kaj naučil in da bo pred prihodnjimi odločitvami štelo še kakšno drugo mnenje.