Ruski predsednik Vladimir Putin je natanko 16 mesecev po začetku svoje nore avanture, neizzvane invazije na Ukrajino, doživel prvi resni upor. A paradoksalno, ni se mu uprl tisti del ruskega ljudstva, ki nasprotuje vojni, temveč njegov donedavni najtesnejši zaveznik in zaupnik Jevgenij Prigožin, vodja paravojaške najemniške vojske, skupine Wagner. Putin se je moral odločiti; v sporu med Prigožinom in armadnim vrhom, ki traja že nekaj mesecev, je stopil na stran obrambnega ministra Sergeja Šojguja in njegovih generalov. In se odrekel Prigožinu, ki ga je potihoma obsodil na smrt, saj izdajalcem ne odpušča.
Prigožinova vojska plačancev in osvobojenih zapornikov je bila v zadnjega pol leta udarna pest ruske posebne vojaške operacije v Ukrajini. Wagnerjevci, ki so v prejšnjih letih za Kremelj opravljali umazano delo na številnih kriznih žariščih s Sirijo na čelu, so dosegli edini ruski vidnejši uspeh na ukrajinski fronti, osvojitev mesta Bahmut. A Prigožin, nekdanji gostinec s kriminalno preteklostjo, se je čutil spregledanega, odrinjenega, (pre)velik del zmagoslavnega kolača, kandiranega s krvjo, so si lastili v ruskem vojaškem vrhu, ki je vodjo skupine Wagner po eni strani preziral, po drugi pa se ga bal. Domnevni petkov napad ruskih sil na wagnerjevce v enem njihovih taborišč v Ukrajini je sodu izbil dno; v resnici pa je šlo le za vrhunec dolgotrajnega boja za prostor v Putinovi bližini in s tem moč.
Prvi upor, a verjetno ne zadnji
Putin zdaj govori o vojaškem, državnem udaru, ki se je izjalovil. Veliko vprašanje je, kako bodo na dogajanje odreagirali ruski vojaki na terenu, ne tisti z epoletami, ampak oni, ki dolge mesece gledajo, kako zaradi nesposobnosti poveljnikov umirajo njihovi prijatelji. Najmanj, kar lahko pričakujemo, je še dodatni padec morale, ki je že tako nizka. V Kijevu so po drugi strani navdušeni. Medtem ko ukrajinska dolgo pričakovana protiofenziva ne gre prav po načrtih, je ruska notranja vojaška in politična nestabilnost najlepše darilo, ki so ga lahko dobili. Ne nazadnje bo na ruski strani fronte kakih 30 tisoč wagnerjevcev manj.
Četudi še zmeraj ni prav jasno, kaj je Prigožin s svojim "pohodom pravičnosti" proti Moskvi v resnici želel, je ta neposlušnost močno zamajala Putinov renome predsednika, ki ima vse pod nadzorom. Na tem je gradil vseh 23 let svoje oblasti. Zdaj se je pokazalo, da je ranljiv, ljudje se niso metali pod oklepnike, da bi ubranili "ljubljenega" predsednika. Tudi redna ruska vojska ni kazala bojaželjnosti, menda iz istega razloga kot Prigožin: da ne bi Rus prelival ruske krvi. Putin pa se bo verjetno odzval podobno kot sedanji turški predsednik Erdogan pri podobnem, operetnem puču pred sedmimi leti: najprej s čistkami v vrstah obveščevalcev in vojske, potem pa še z dosti bolj brezobzirnim obračunom z opozicijo, kolikor je ni zatrl v zadnjih letih. Skratka, Rusija bo postala še dosti bolj avtoritarna država, kot je bila do zdaj. Kajti Putin se zaveda, da tudi mnogi okoli njega, v prvi vrsti nekateri tako imenovani siloviki, torej večinoma upokojeni generali in obveščevalci, le čakajo na njegovo šibkost. In s tem padec.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
