(KOMENTAR) Ker si ne zaslužimo

Ni več šok, da je Maribor (za vsaj še eno leto) izgubil Zlato lisico. Presenečenje bi bilo, če bi se ta spet vrnila. Ne nazadnje je bila od leta 2012 sedemkrat organizirana v Kranjski Gori, trikrat, nazadnje leta 2019, pa v Mariboru. Pojmi, kje je njen dom in kje gostuje, so se torej že skoraj pomešali.

60 let tradicije – toliko bo Lisica praznovala naslednje leto - pomeni tudi 60 let zgodovine. V tem obdobju se z globalnim segrevanjem ni spreminjalo le vreme, temveč tudi družba. V duhu časa, ko več ni vprašanje, kaj lahko doprinesem, temveč, kaj lahko dobim, so različni akterji, od lokalnih politikov do upravljavcev smučišča in smučarskega kluba, preračunavali stroške in dobičke. Vmes se je rezalo in klestilo, tako po kadrih kot po drevesih, izkupiček pa – ničen.

Prejšnje vodstvo FIS je še gledalo skozi prste, (od predlani) novi predsednik Johan Eliasch ne več. Ne bi bil multimilijonar in lastnik multinacionalke Head, če ga ne bi vodila sla po denarju. Z odpadlimi tekmami po vodi odplavajo tudi zaslužki in tega si skrbni podjetniki ne morejo privoščiti. Tradicija gor ali dol, nenadomestljivih prizorišč ni. Ne nazadnje je tudi zibelka avtomotošporta Nemčija, in to s številnimi svetovnimi prvaki, v minulem desetletju izgubila prostor v koledarju formule ena, potem ko se je ta razširila na nove trge; Kitajsko, Bahrajn, Rusijo, Abu Dabi, Azerbajdžan, Singapur, Mehiko …

A Maribor ni Nemčija. Maribor postaja inferiorno, nepomembno mesto na športnem zemljevidu. In to celo slovenskem! Moška nogometna reprezentanca v Ljudskem vrtu ne bo odigrala nobene kvalifikacijske tekme za Euro 2024, za moško košarkarsko izbrano vrsto je prenovljena (!) dvorana Tabor neprimerna, očitno so se zdaj dokončno poslovile še lisičke. Ne nazadnje bi nam še Olimpijski festival evropske mladine kot predragi nebodigatreba skoraj ušel po poti zimske univerzijade 2013.

Prebivalcem drugega največjega mesta v državi po kruhu vedno bolj zmanjkuje še vrhunskih iger. Po prvega vedno bolj množično romamo čez severno mejo, po slednje čez Trojane, kjer se vedno bolj koncentrirajo talent, perspektiva in klubske lovorike. Pogled na imena nagrajencev za naj športnika Maribora sicer pove, da nam v totem mestu ne manjka strokovnega znanja, ki ga bivši svetovni prvaki, olimpijci ali "vsaj" državni reprezentanti prenašajo na hčere, sinove in druge mlade upe, ter trmoglavosti, zaradi katere blestimo v panogah (smuku ali smučarskem krosu, na primer), za katere niti nimamo ustrezne infrastrukture.

In prav (ne)vlaganje vanjo iz mesta izganja vrhunski šport. Medtem ko se Kranjska Gora pozimi utaplja v športnih dogodkih, se pod Trikotno jaso hvalimo z novim dovoljenjem za obratovanje arhaične sedežnice, ki bi jo Avstrijci že zdavnaj spravili v muzej. Ali med staro šaro. Kako naj si potem zaslužimo najelitnejše tekmovanje? In dvomim, da bodo tudi prenovljene garderobe pod lesenimi klopmi na Taboru in ogrevalna atletska dvorana presekali gordijski vozel ...