Matija Stepišnik
Maj je zgodovinsko prelomni mesec naše nacionalne, a tudi svetovne (pol)pretekle zgodovine, zato ne more biti nepričakovano, da se ta čas še bolj razplamtijo razprave o našem historiatu in z njim povezanimi nerazrešenimi travmami ter drugimi vprašanji. Kar pa je bila in ostaja tukajšnja politična posebnost, ki nemalokrat meji na patologijo, je dejstvo, da ujetost v spone preteklosti že leta zastira naše perspektive, razvojne poglede naprej, politiki pa nudi alibično zatočišče, kjer se lahko ukvarja s temami, ki lahko vsaj deloma zakrijejo neznosno odsotnost rešitev za prvovrstne izzive prihodnosti. Ne želimo biti prisiljeno dramatični, a človeštvo, soočeno z desetletjem zaporednih kriz (gospodarska, migracijska, zdravstvena, varnostna ...), je že lep čas nazaj stopilo na polje tektonskih družbenih premikov, paradigmatskih sprememb poslovnih in drugih razvojnih modelov, navad. Naj omenimo podnebne spremembe. Kako bomo ostareli gledali naše otroke (in vnuke), ki se bodo cvrli na devastiranem planetu? Bodo pripravljeni na spremenjen trg delovne sile, na katerem bodo roboti in umetna inteligenca izrinili/nepovratno spremenili niz poklicev? Jim bomo zapustili družbo, pogreznjeno v populistične radikalizme, nov družbeni militarizem, kjer bodo resnica, etika in civilizacijske norme v mesoreznici "novih medijev in politik" izgubile še zadnjo valuto?
Zgodovina za maskiranje vsebinske praznosti
Naša politika pa stoji v svojih ideoloških jarkih. Res je, da odnos do preteklosti, lastnega razvoja, spomenikov ni nepomemben, nikakor. Je del družbene in osebne identitete. Relativiziranje in privatiziranje zgodovine je problem, o katerem se velja pogovarjati in biti pri tem dosleden. A pri nas je preteklost z vsemi priteklinami (p)ostala politični program. Zato zadnje tedne gledamo prerekanja o spomenikih, muzejih, junakih in antijunakih, o ostalem, kar sodi zraven. Janša si je ustanovil muzej osamosvojitve, Golob ga je ukinil. Janševi so - kar med tekočimi posli, pri izhodnih vratih iz vladne palače - razglasili nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega režima, Golobovi so ga na hitro preklicali. Kučan bi nov spomenik osamosvojitvi. A kaj s Tršarjevim spomenikom revoluciji? Za večnega prvaka SDS, ki te dni slavi 30 let na čelu svoje partije, je jasno, da politiko že leta gradi tudi na konfrontaciji s prvim slovenskim predsednikom, nekdanjim šefom ZKS, s tranzicijsko levico, udbomafijo, po novem kulturnim marksizmom in kar je še izumil prozornega novoreka za mobilizacijske potrebe dnevne politike.
Za politično levico vemo, da potrebuje Janšo, točno takšnega, kot je. A upali smo, da bodo generacijski prelomi v politiki - zadnje volitve so jih močno izrisale, iz prvih vrst je kot eden zadnjih iz osamosvojitvene falange odšel Pahor, v ospredje je prišlo več žensk - le prinesli premik fokusa, prioritet, tona razprave. Mar smo naivni, kajne! Več smo pričakovali tudi od političnih sil, ki veljajo za progresivne. A se ne morejo izogniti romanjem na Čebine. Denimo. Zato bi se na koncu referirali na modro žensko, zgodovinarko iz Maribora, Matejo Ratej, ki je pred kratkim naglasila, kako je skrb vzbujajoče, da se politika ni pripravljena "odpovedati cenenemu polarizacijskemu diskurzu". Ker logika je jasna: politična napetost, ki izvira iz družbenih antagonizmov sredine 20. stoletja, poleg, kot smo že rekli, maskiranja vsebinske praznosti vzdržuje status quo. Politika, ki vztraja v ringu preteklosti, nanjo pa usmerja žaromete, priznava, da ne zna misliti tega, kar potrebujemo tukaj in zdaj.
