Slovaška se je z Balkana nekoč zdela tako idilična, celo razumna država, ki se je po mirnem padcu komunizma in odhodu Sovjetov razšla s Češko sporazumno in brez vojne. Zdelo se je, da po vključitvi v Evropsko unijo lahko gre samo še navzgor.
Toda kakor je to v navadi pri na videz idiličnih družinah in očitno tudi takšnih državah, je očem marsikaj skrito. Ko smo pred petimi leti izvedeli za umor novinarskega kolega Jana Kuciaka, ki je preiskoval korupcijo in mafijske povezave med oligarhi in politiko, in še njegove zaročenke zraven, smo lahko ostali samo brez besed. Seveda bi lahko človek kaj slutil zavoljo divje privatizacije in naraščajoče neenakosti med ljudmi, toda mnogi so mislili, da je to normalna pot v kapitalizem. Sedaj vemo, da v kazino kapitalizem.
Pa vendar. Sredin poskus umora slovaškega premiera Roberta Fica je bil veliko presenečenje in totalni šok. Vedeli smo sicer, da je slovaška družba globoko razklana, pa mnogi zmotno mislili, da gre zgolj za besede. Tega niso mislili samo na Slovaškem, tako še zmeraj mislijo marsikje, ne nazadnje tudi mnogi pri nas v Sloveniji. Atentatorja sicer lahko kdo odpravi z besedami, da pač gre za zmešanega človeka. Toda prav takšni so na žalost najbolj dojemljivi - ker njihov osebnostni profil ne premore dovolj skrupulov - za naraščajočo polarizacijo v družbi, za hujskaštvo in sovraštvo. Tega pa največ v prerivanju za oblast - kajti Oblast se prilega, kot je naslov romana enega od vrhunskih slovaških avtorjev Ladislava Mňačka - okoli sebe trosijo politiki.
Posledice odurnih žaljivk, iskanja grešnih kozlov in avtoritarnih refleksov
Videti je, da politiki, sploh v bolj vzhodnem delu stare celine, vendar to v zadnjem času ni več njegova ekskluziva, državo razumejo kot plen. Od tod avtoritativni refleksi, od tod uničujoče kvantanje z odurnimi žaljivkami in iskanje grešnih kozlov, ki jih družabni mediji samo še potencirajo. In človek, za katerega se zdi, da živi svoje mirno življenje, malo piše pesmice in kleše kamen, poleg pa še honorarno dela kot varnostnik, klecne in se odloči za skrajno akcijo, za katero niti ne potrebuje več neke izdelane ideologije. Ker so ga tako ali tako že vse razočarale.
Problem današnjih zahodnih demokratičnih družb je, da so politični boj privedle na konico noža. Ste opazili, da so prav vsake volitve, tudi junijske evropske, da o ameriških čez pol leta niti ne govorimo, naenkrat postale vse zgodovinske in boj za biti ali ne biti?
Zakaj je tako? Sovražna retorika s političnih govornic, ki jo družabni in drugi novi mediji samo še potencirajo, je postala tako rekoč običajna. Saj imamo demokracijo in svobodo govora, ka-li? Toda za izrečeno bi morala obstajati tudi odgovornost. Kajti brez nje smo pravzaprav priča zatonu demokracije. Tisti, ki se borijo za oblast, imajo pred seboj samo še ta cilj. In ko so na oblasti, jih nič ne ustavi, da ne bi tudi zares obračunali s svojimi političnimi nasprotniki. Ni več prostora za usklajevanja mnenj ali vsaj za poslušanje drugačnih stališč drugega. Zgolj dokončni obračun.
In ljudje, ki se čutijo bolno izigrani in izdani od takšne demokracije, so speči detonatorji, ki lahko nekega hipa posežejo po skrajnih sredstvih. Ker se jim zazdi, da so že dovoljena. Kot je to storil slovaški atentator.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
