Čeprav teče kar nekaj obnov v domovih za starejše, načrtuje se tudi gradnja novih, to še zdaleč ne pomeni, da bo posteljo v domu mogoče dobiti hitreje. Ker se pri obnovah upoštevajo višji standardi bivanja, beri, večposteljne sobe preurejajo v eno- in dvoposteljne, bo marsikje po novem zaradi tega celo manj mest. S tem problemom se bodo, kot kaže, soočili tudi v Izoli, kjer je ministrstvo za solidarno prihodnost z občino včeraj podpisalo namero o gradnji novega doma, kamor naj bi stanovalce, če bo šlo vse po načrtih, preselili iz sedanjega dotrajanega doma v novega čez tri leta. Koliko jih bodo lahko sprejeli v novo zgradbo, še ni znano. Glede na nove standarde pa se bojijo, da ne vseh. Zdaj skrbijo za 196 stanovalcev, sprejmejo pa jih lahko 205. Zato bodo preventivno postopoma zmanjševali število novih sprejemov, je pojasnila direktorica Romina Zajc.
Domovi vse bolj tonejo v rdeče številke, kader beži, stanovalci pa ne morejo do oskrbe
Vse več domov pa ima tudi sicer prazne postelje, a ne zato, ker ne bi bilo vlog za sprejem, ampak zaradi pomanjkanja kadra. Da bo vsako nadaljnje odlašanje z odpravljanjem kadrovske krize v domovih za starejše vodilo v katastrofo, so domovi opozarjali že pred leti, žal pa pri pristojnih doslej niso naleteli na razumevanje. Danes so katastrofalne kadrovske razmere dejstvo, s katerim se srečujejo domala vsi. Največje je pomanjkanje zdravstvenega kadra, zaradi česar domovi pogosto sploh niso več zmožni sprejeti in ustrezno obravnavati stanovalcev z večjimi zdravstvenimi potrebami. In beg zaposlenih se še nadaljuje, predvsem zaradi preobremenjenosti in slabih plač. Mnogi se prekvalificirajo za druge poklice ali gredo raje delat čez mejo, v sosednjo Avstrijo. Pravijo, da tam sicer niso toliko boljše delovne razmere v domovih za starejše in zdravstvu, so pa občutno privlačnejše plače. In to ne le za Slovence, tudi za druge tuje delavce, na katere računa naša država, da bi jih lahko zaposlila na teh delovnih mestih.
Težav z zaposlovanjem pa nimajo le v javnih zavodih, ampak tudi koncesionarji. Denimo avstrijska SeneCura, ki ima v Sloveniji že sedem novih domov. Tudi oni so dolžni spoštovati plačne razrede v našem javnem sektorju. Več lahko ponudijo samo s kakšno dodatno nagrado. Če bi lahko sami oblikovali svoje cene, bi lahko zaposlene dodatno finančno nagradili, vendar jim vse cene in vse normative določa naša država. Edina "ugodnost", ki jo imajo, so nekoliko višje cene oskrbe zaradi investicij v domove.
Ker so za vse več stanovalcev domovi že tako predragi, je seveda nespodobno ali vsaj politično zelo nepopularno dovoliti višja zvišanja oskrbnin. S temi, ki so, pa domovi, brez pomoči države, že nekaj časa ne zberejo več dovolj za naraščajoče stroške, tudi zaradi podražitev in višanja plač, čeprav v domovih še vedno veliko zaposlenih dela za minimalno plačo. In tako se krog težav domov in njihovih stanovalcev sklene. Domovi vse bolj tonejo v rdeče številke, kader beži, stanovalci pa ne morejo do oskrbe, ki bi jo potrebovali. In vse več dvomov se poraja, da bo sploh kaj drugače, tudi ko bo prihodnjo jesen začel za domove veljati zakon o dolgotrajni oskrbi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
