Če se bolnik ne drži mojih navodil - kako naj ravna v bolezni, kakšen življenjski slog naj izbere, da bo ohranil ali okrepil svoje zdravje -, ni kriv bolnik. Kriv sem jaz kot zdravnik, ker ga nisem motiviral, prepričal, da so moji nasveti zanj koristni," pravi Gregor Drnovšek, dr. med., specialist družinske medicine. Take vrste zdravnik in človek je mož, ki je dobil veliko večino glasov za najboljšega družinskega zdravnika Štajerske v letu 2020.
Študij je - kot večina zdravnikov njegove generacije - končal na medicinski fakulteti v Ljubljani. "V tistih časih smo skromno upali in želeli, da bo medicinska fakulteta nekoč tudi v Mariboru. In čas je prinesel svoje, tudi medicinsko fakulteto v naše mesto." Morda se bo tako za študij medicine lažje odločil tudi kak nadarjen dijak, ki si sicer študija v Ljubljani ne bi mogel privoščiti. Na vprašanje, kdaj in kako se je sam odločil za poklicno pot, Drnovšek odgovarja: "Odločati se mi ni bilo treba. Ne spominjam se, kdaj je vzniknilo, a nekje v drugi polovici gimnazije je samo po sebi dozorelo spoznanje, da želim postati zdravnik. Kmalu sem spoznal, da mi prav delo v družinski medicini daje tisto zadoščenje in izpolnjuje pričakovanja, ki sem jih v tem poklicu iskal. Stalen osebni stik s svojimi bolniki, celostna obravnava bolnika, upoštevanje vseh dimenzij bolnikovega doživljanja bolezni in še kaj, to me je pritegnilo v družinski medicini."
Ne gre prezreti, da ljudje v času epidemije zbolevajo tudi za drugimi obolenji; tukaj so kronični bolniki, ki ne bi smeli živeti v strahu, da so zapostavljeni ali prepuščeni sami sebi
Prva zaposlitev tudi edina
Prvo zaposlitev je dobil v Zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca Maribor in zvest mu je že več kot 40 let: "Tako bo tudi ostalo. Hvaležen sem usodi, da me je pripeljala v to hišo, ki je z leti postala moj drugi dom." Kaj je tisto, zaradi česar vsak dan znova z veseljem pride v službo? "Posluh in razumevanje za potrebe bolnikov in tudi zaposlenih, prijazno, pozitivno, ustvarjalno vzdušje, ki vlada v kolektivu, in še bi lahko našteval. Privilegij je pripadati temu kolektivu."
Da se popolnoma predaja poklicu, vedo številni Mariborčani. Tudi tisti, ki niso njegovi izbrani pacienti, neredko poznajo koga, ki ga je Gregor Drnovšek v karieri zdravil in ki ima za zdravnika le lepe besede. Sam pa na vprašanje, kaj ga pri delu najbolj veseli in navdaja s ponosom, skromno odvrne: "Ko se bolnik, ki sem ga obravnaval, vrne v ambulanto z besedami 'bolje mi je' ali 'težave so minile'. Vesel sem, če lahko ob koncu dneva ugotovim, da je bilo za vse bolnike poskrbljeno, da sem storil vse, kar je v moji moči. Potem je vest mirna. In to je poglavitno. Mirna vest."
Bolniki niso prepuščeni sami sebi
Pri delu se ne jezi, saj zase pravi, da ni jezljiv človek, ker jeza samo kvari razpoloženje. "Reči poskušam razumeti," stvarno pojasnjuje. "Moti me, da se v odnos zdravnik-bolnik, ta tako intimni odnos, vpleta vrsta dejavnikov, ki z obravnavo bolnika nimajo vedno prave povezave. To jemlje čas in energijo, ki bi jo morali posvetiti bolniku."
Posebno veliko energije potrebuje v teh mesecih, ko se je delo v ambulanti zaradi covida-19 spremenilo. Kako, koliko? "Trudimo se, da v čim manjši meri," odgovarja Drnovšek. "A epidemija je posegla v vse pore našega življenja, tudi v delo zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev. Spremenil se je način obravnave. Osebni stik z bolnikom, ki je ključen pri obravnavi bolnika, je pogosto zamenjala obravnava na daljavo, po telefonu in s pomočjo drugih sodobnih tehnologij. Ta osebni stik pogrešamo vsi, tako bolniki kot zdravniki. Ne gre prezreti, da ljudje v času epidemije zbolevajo tudi za drugimi obolenji; tukaj so kronični bolniki, ki ne bi smeli živeti v strahu, da so zapostavljeni ali prepuščeni sami sebi. Prizadevamo si, kolikor je to v danih razmerah možno, skrbeti za bolnike kar se da normalno. Upam, da nam to v dobršni meri uspeva."
