(VEČEROVA KULTURNICA ŠTAJERSKE 2022) Kristina Kočan: Maribor se spreminja v mamo

Prvič je v konkurenci za Štajersko osebnost v kulturi zmagala poezija, pa še mlada pesnica povrhu. Je Štajerka, ki ji genius loci pomeni veliko, kar se kaže tudi v tem, da je vse svoje knjige - pet pesniških zbirk - izdala v Mariboru in na Ptuju. Je hišna avtorica Litere.

Kaj ji pomeni častni naslov v hudi konkurenci doma? "Potrditev doma človeku seveda pomeni zelo veliko, če ne največ. Kot otrok čakaš na to od staršev in najbližje okolice, kot odrasel pa seveda tudi od lokalnega okolja, kjer deluješ in mu kot ustvarjalec tudi sam nekaj daješ. Slovenci smo sploh nagnjeni k temu, da se mora človek dokazati drugod, preden ga potrdi domače okolje. Maribor se mi je dolgo časa zdel kot stroga in nedostopna mačeha, zdaj pa se ta mačeha spreminja v mamo, ki zna tudi pobožati, in seveda je to nadvse prijeten občutek. Da sem bila izbrana za ta laskavi naziv kot pesnica, pa se mi zdi še posebno pomembno, saj skozi tovrstne situacije počasi prihaja v zavest ljudi, da je tudi pesništvo poklic in resno delo. Radostim se in sem počaščena, pa tudi ponosna!"

Poetika Kristine Kočan, letošnje Veronikine nagrajenke, je silno samosvoja, posebna, zlasti v kompleksnih raziskavah pesniškega jezika. Njeni neologizmi, poudarjanje zvočne plati šumnikov v redkih besedah razpirajo nove pomene. Njen novatorski pesniški jezik zveni arhaično in sodobno obenem. Izrazi kot selišča, božališča, srečišča, mislišča so izhodišče zadnje, nagrajene zbirke Selišča. Pri pisanju te zbirke si je dovolila več umetniške svobode: "V Seliščih je prisoten bolj umirjen, celo meditativen ton, ki bralcu omogoči umik v svet, kateremu ne vladajo linearna časovnost in stimuli modernega časa, temveč ponuja prostor za samorefleksijo, spoznavanje najglobljih človekovih delov in se obenem nanaša na kolektivno izkušnjo. Ta zbirka je v primerjavi s prejšnjimi tudi veliko bolj zvočna."

Seveda se kot doktorica ameriške književnosti navezuje na svoj strokovni izvir. A tudi na japonsko tradicionalno estetiko, ob teh eruditskih bližinah pa je vseskozi navzoča tudi navezava na domačo naravo, ki jo subtilno intimno motri. Nemogoče jo je popredalčkati tako glede forme kot vsebine, je resnično neulovljiva in skrajno avtentična avtorica, mladostno zrel pesniški glas v našem prostoru, kot ga še ni bilo.