Anita Kirbiš
Slovenski vojaki že vrsto let sodelujejo v različnih mirovnih misijah - in ena od pomembnejših, ki je nekoliko odrinjena v pozabo, je bila delovanje jugoslovanskega odreda v mirovni operaciji Organizacije združenih narodov (OZN) na egiptovskem polotoku Sinaj vzdolž meje med Egiptom in Izraelom med letoma 1956 in 1967. Poleg Jugoslavije je v misiji sodelovalo še enajst držav. Šlo je za prvo mirovno misijo OZN po drugi svetovni vojni, ko so bile marca 1957 mirovne sile UNEF poslane na Sinaj z namenom, da po izraelski in francosko-britanski agresiji na Egipt nadzorujejo premirje in bdijo na meji med Egiptom in Izraelom. Jugoslovanski odred je bil priljubljen predvsem zaradi politike neuvrščenosti.
V enajstih letih se je na misijah modrih čelad zgodilo 22 menjav, v katerih je sodelovalo več kot 140 tisoč vojakov nekdanje JLA, od tega je bilo dvanajst tisoč Slovencev. V večini so z ladjo Jugoslavija izpluli proti Egiptu z Reke. Imeli so najkvalitetnejšo opremo, ki so jo takrat premogli, saj so se še posebej prvi kontingenti soočali s težavnimi in nevarnimi nalogami. K uniformi so sodili modra čelada, modri šal, visoki vojaški čevlji, značka OZN in modra baretka, ki je še danes prenekateremu drag spomin na tiste čase.
Tudi na štajerskih koncih še najdemo žive pričevalce tega časa. Danes še kako čil 88-letni Valentin Hren iz Razvanja pri Mariboru je služil vojaški rok v letih 1957 in 1958 na Reki, od tega je na Sinaju preživel sedem mesecev kot voznik komandanta. Še vedno skrbno hrani modro baretko, zbirko fotografij in predvsem spominov na misijo. Pomembno je prispeval pri izdaji zbornika, udeležuje pa se tudi srečanj modrih baretk. "Selekcija za Sinaj je bila stroga, vsi kandidati so bili strogo preverjeni, morali so biti povsem zdravi, vojaku ni smel manjkati niti zob. Modre čelade so odigrale pomembno vlogo, do nas so domačini gojili neko strahospoštovanje. V službi vojaka si bil noč in dan, tam smo bili med prvimi odpravami. Delo je bilo odgovorno in takrat tudi nevarno, predvsem so nevarnost predstavljale mine, zato smo bili kdaj pa kdaj priča tudi smrti. Za žepnino, ki smo jo dobili kot vojaki, smo svoja življenja nosili na kocki."
Po vrnitvi domov se je zaposlil, se izobraževal ob delu in upokojil kot direktor sektorja. Že več kot 50 let je aktiven gasilec PGD Razvanje, še vedno je vodja veteranske ekipe. Vrsto let je aktiven v Krajevni skupnosti Razvanje - naselbine, ki je starejša od Maribora (letos bodo praznovali 1040. obletnico prve pisne omembe kraja). Bil je tudi v vlogi predsednika sveta KS - in prav njemu gredo zasluge, da Razvanje od leta 1985 praznuje svoj krajevni praznik. Za zasluge je Valentin Hren prejel najvišje priznanje krajevne skupnosti keltski kip.
Tudi 83-letni Bogdan Šavli, uspešen gospodarstvenik iz Lenarta, je bil kot mladi vojak JLA na misiji v Sinaju, devet mesecev je tam preživel v skupini stotih inženircev (kot edini Slovenec): "V ta odred smo bili poslani le odbrani vojaki, dodatno usposobljeni in predvsem zanesljivi ter v dobri psihofizični kondiciji. Iz Beograda smo poleteli z letalom proti Egiptu na sporno ozemeljsko področje Sinaj, katerega so si delili Izraelci, Palestinci in Egipčani. Pri izjemno visokih temperaturah (bilo je tudi 46 ºC) smo nadzirali puščavska področja, kjer so nam sipine peska zasule kontrolne točke in so včasih švigale tudi krogle. Na čase misije v mirovnih operacijah UNEF na Sinaju so ostali lepi, a tudi neprijetni spomini. Oboji pa so mi kot mlademu fantu dali dobro popotnico za kasnejše življenje, tako za uspehe kot poraze, ki sem jih doživljal pri svojem delu in poslovni poti."
Jakobčan, 83-letni Franc Fekonja, je služil obvezni vojaški rok v Skopju in bil leta 1963 z ladjo iz reškega pristanišča poslan kot voznik na mirovno misijo v Egiptu med zadnjimi odpravami. Po vrnitvi domov je postal poklicni voznik - vse do upokojitve. "Na te čase imam same lepe spomine, saj smo le nadzorovali mir, dobro je bilo poskrbljeno za nas, bile pa so velike temperaturne razlike in nadležne stenice. Spoznali smo življenje in navade domačinov. V času dopusta smo si ogledali nekatere znamenitosti, od tam hranim še nekaj fotografij - in tudi modra baretka, ki je služila za boljše priložnosti, je še nekje spravljena," nam je zaupal Fekonja.
Slovenski veterani so se po 60 letih prvič srečali na Prešernovem trgu v Ljubljani, za kar je najbolj zaslužen 87-letni Janez Mejač iz Mokronoga, baletnik in koreograf ter Prešernov nagrajenec za življenjsko delo, ki je bil tudi član modrih baretk. Zaslužen je, da se je ta zgodba zapisala in postala del slovenske in širše zgodovine. Leta 2021 je Vojaški muzej slovenske vojske Maribor izdal zbornik Sinajski Slovenci v mirovnih operacijah in misiji OZN UNEF I, za katerega so prispevali svoja pričevanja in fotografije tudi številni veterani. Prvega srečanja leta 2017 se je udeležilo 144 veteranov, na drugem jih je bilo 114, na zadnjem le še 35.
