(REPORTAŽA) Mariborski otok: Tako domačen in poln lepih spominov

Skoraj že stoletje je steklo mimo, a zdi se, da je na tem naravnem spomeniku sredi Drave še vse tam. Obrazi se vsake toliko pomladijo, barva kopalk se menja, kopališče pa ostaja z vsemi svojimi gubami in razpokami vred. To ni zgodba o tem, kako je na Mariborskem otoku vse narobe. To je zgodba o tem, da se da zvrhano dozo poletja tam dobiti prav zdaj in da je zato vredno za otok, ki je številnim generacijam podaril toliko lepega, bolje poskrbeti. Sploh v teh časih, ko nič ni samoumevno. Ne plaže, ne kopališča v sosednjih občinah. Otok z bazenom in gozdičkom sredi reke je morda najbolj podcenjen mariborski luksuz.

Diši po kremi za sončenje in palačinkah

Prikorakam čez most, ki se mi je nekoč zdel nekako bolj moder kot danes, in nenadoma stopim v svoje retro otroštvo. Otok je kot dober star družinski kavč, ves zdelan in škripajoč, a domačen in poln družinskih spominov. Kakšnih 33 stopinj je stiskalo za vrat in na desetine kopalcev je odrešitev našlo v bazenski vodi, ki je tisto popoldne imela 25 stopinj. Ležalniki so bili polni pisanih brisač, mnogi so se zleknili kar v mehko travo pod drevesi. Dišalo je po kremi za sončenje in palačinkah.

Reševalec Vojko Podrzavnik je prekrižanih rok na ploščadi bedel nad kopalci. "Zdaj ni videti dramatično, a če je na otoku 1200 ljudi ali več, potem je kar pestro. Letos se k sreči ni zgodilo še nič. Skakati v vodo se ne sme, ampak, saj veste, otroci pridejo skakat, in če ni gneče, zamižimo na eno oko," pojasni. Prvi reševalec na otok pride že ob osmih, uro pred odprtjem kopališča, drugi ob devetih, če je kopalcev več kot 500, vpokličejo še tretjega. Se je kdaj zgodilo kaj nenavadnega? "Ko zjutraj prideš in te v bazenu čaka keson, je precej nenavadno. Nekdo je ponoči splezal čez ograjo," zavije z očmi reševalec.

Ponudbo popestrili s koktajli

Ob minigolfu, ki ga lahko igrate že ob treh evrih doplačila kopalni vstopnici (celodnevna stane 5 evrov, za upokojence 4, popoldanska od 14. ure 3 evre, večerna od 18. ure pa 2 evra), je letos nova tudi gostinska podoba. "Ponudbo smo popestrili s koktajli," pove Simon Krajnc, ki vodi otoški bar. "Ponudba hrane je kar pestra. Okrepčate se lahko s perutničkami, piščančjimi ocvrtki, čevapčiči, burgerji, ocvrtim sirom, solatami, tukaj je tudi sladki kotiček, v katerem pečejo palačinke s čokolado ali marmelado, pa miške in španske churrose, ki jih nato pomakate v tekočo čokolado, lahko pa vam jih posujejo s sladkorjem in cimetom," našteva.

Izzovem ga, naj namešajo koktajl Mariborski otok. "Uf, dobra ideja za naslednje leto. Vijoličasto-rumen bi lahko bil. V long island iced teaju je pet žganih pijač, mi jih bomo zmešali vsaj tri," odvrne Krajnc.

Pravi frajer je z desetke naredil salto

Ob bazenu si svoje zapeljive tetovaže sonči Suzana Rengeo, znana mariborska modna oblikovalka, sicer Prekmurka. "Na otok sem redno začela zahajati, ko sem že imela sinova. Tako smo se navdušili nad toboganom, da smo ob koncu dneva imeli potolčene komolce," pove. Kakšna bi morala biti prenova otoka? "Previdna. Nič radikalnega. Rada imam retro. Hm ... Lahko pa bi bazene pobarvali na pink in na stene bazenov narisali ribe, kite, morsko življenje," se nasmehne umetnica.

"Uh, koliko zgodb vam lahko povem," se priključi ravno prav posončeni penzionist Dušan Plohl. "Ko smo bili mladi, smo s kredo narisali krog ob vogalu bazena in se 'čez ek' lovili. Na legendarni desetmetrski skakalnici so veljale tri stopnje korajže. Prva je bila, da si sploh šel gor in skočil bombico, druga je bila skok na glavo, tretja pa lastovka in na glavo, elita so bili tisti trije junaki, ki so zraven naredili še salto. Jaz ne. Jaz sem skakal zgolj bombico," se spomni. Pa otoške ljubezni? "Seveda so bile. Plavali in skakali smo pred dekleti, močili njihove pričeske. Plavali smo tudi čez Dravo, saj je nekdo rekel, da je na drugi strani najlon plaža. Nismo vedeli, kaj to je, a ko smo izvedeli, da gre za nage babe, smo se kmalu plazili po gozdu in špegali," se spominja.

"Nudl plaža" je bila za fante obvezna

Vodja kopališč pri Športnih objektih Maribor je od junija Miloš Stevanović. "Sem mestjanar, živel sem na Gosposvetski cesti nekaj več kot pol svojega življenja in redno smo hodili na otok, tudi na štop. Nekoč sem štopal sam, z brisačo okoli vratu in 'šiltarco' Chicago Bulls. Ustavila mi je dama srednjih let, s športnim kabrioletom. Kot v filmu, ustavila je malo naprej, dala vzvratno, odprla vrata in me povabila v avto, da gre tudi ona na otok. Skozi debato sva ugotovila, da je mama našega Jurčka (Jurija Bradača, op. p.) in da mi je ustavila, ker sem imel kapo s priljubljenim košarkarskim klubom njenega sina," pripoveduje Stevanović.

"Na Otoku so se dogajale krasne zadeve: od prvih simpatij, poljubov, tiste lesene kabine zgoraj, ki so še danes v istem stanju, le da niso v funkciji, so bile več kot primerne za kakšna skrivanja in mečkanja. Pa 'nudl plaža' za fante v adolescenci je bila obvezna," v smehu nadaljuje. Se je tudi sam kdaj zaljubil na otoku? "Spomnim se ene deklice, danes verjetno Mariborčanom precej znane. Medla me je kar nekaj časa. Imela je bele kopalke, dvodelne, tisti 'stretch', ki je bil takrat moderen. Očitno nisem imel kvalitet, ki jih je iskala, saj iz te simpatije ni bilo nič," nadaljuje.

Za otok skrbijo kot bi bil njihov

V kakšni formi je kopališče? "Res je takšno, kot je bilo pred vsaj 25 leti. Da razpada, se ne strinjam, ga pa je načel zob časa. Pridna ekipa strojnikov, snažilk in receptork, kolikor se da skrbi za otok, kot bi bil njihov. Na objekt so neverjetno navezani. Ustavi pa se pri vsem, kar se težko popravlja, je dotrajano in zahteva večji vložek. Vsa večja vlaganja, sanacije ali adaptacije infrastrukture so namreč v domeni ustanoviteljice. In kolikor sem razumel na zadnjem sestanku s predstavniki ustanoviteljice, volja po ureditvi zdaj resnično obstaja. Za to jesen so napovedani že prvi koraki k uresničevanju tega. In vsi mi, skrbniki tega našega bisera, se tega neizmerno veselimo. Maribor si res zasluži lepše, novejše in boljše javno kopališče," še poudari Stevanović.