Spoštovani odločevalci in pripravljavci sprememb mariborskega mestnega avtobusnega prometa.
Naj že na začetku razkrijem, da nisem uporabnik javnega mestnega potniškega prometa. Se me pa spremembe voznega reda avtobusnih linij, konkretno nekdanje linije številka 4, tičejo kot nekoga, ki je iz nemega opazovalca v času od uvedbe teh sprememb nehote postal aktiven udeleženec zmede, ki ste jo ustvarili.
Dovolite, da pojasnim. Pišem vam v imenu staršev, ki sta v letih, ko jima vožnja z avtomobilom ne predstavlja več užitka, temveč nujno zlo, ki se mu izogibata, če je le možno. Do uvedbe sprememb voznega reda sta redno in z veseljem uporabljala avtobuse za opravke, ki sta jih imela v mestu. Vstopne in izstopne postaje so bile na ustreznih lokacijah, blizu doma in blizu njunih poti po mestu. Predvsem moram poudariti, kako pomembna je bila za njiju frekvenca voženj. Takt voženj na 30 minut jima je omogočal, da sta se lahko, ko sta opravila s svojimi obveznostmi, hitro vrnila domov. Za starejše občane je to še kako pomembno!
Ko sem v medijih zasledil nameravano prenovo mestnega avtobusnega prometa, sem se iskreno razveselil, da tudi v našem mestu prihaja do sprememb. Veselje je bilo kratke sape. Po mesecu dni se starša namesto z avtobusom na preglede pri zdravniku in po drugih opravkih vozita ... z avtom. Za primer bom opisal današnji dogodek, ko je oče po zdravniškem pregledu, na katerega se je sicer odpeljal z avtobusom, poklical mene in prosil za prevoz domov, saj bi v nasprotnem čakal na avtobus debelo uro. Mislim, da nikogar v zrelih osemdesetih letih ne zabava pohajkovanje po mestu ali posedanje po lokalih. Razen če ste s to prenovo na tak način želeli poživiti utrip v mestu.
V preteklih dneh sem spremljal odzive uporabnikov avtobusne linije številka 4. Od predsednika Krajevne skupnosti Limbuš, ravnateljice OŠ Limbuš, predsednice sveta staršev, zaskrbljenih staršev šolarjev do pobudnikov peticije Avtobusi za ljudi ... Nad dosedanjim odzivom predstavnikov podjetja Marprom sem resnično razočaran. Razočaran pa sem predvsem zato, ker so starejši občani mesta Maribor očitno naleteli na slepo pego v očeh odločevalcev mestne prometne politike. Posledica pritiskov uporabnikov so spremembe voznih redov, ki so namenjene šolarjem. Seveda vse hvale vredno, vendar se z mestnimi avtobusi vozi še kdo drug, ne le šolarji.
Da ne bo moje pisanje predolgo in da vrli uradniki, zadolženi za mestni avtobusni prevoz, ne bodo izgubili volje do branja, vas vljudno prosim za odgovore in pojasnila na naslednja vprašanja, ki so se mi porodila po pregledu vaše spletne strani, kjer ste zapisali, navajam:
"Prenove linij smo se lotili zaradi potreb po izboljšanju dostopnosti, prilagajanju spremembam v mestni infrastrukturi in povečanju pogostosti voženj med območji z večjo gostoto poselitve. Pri zasnovi linij smo sledili viziji načrtovanja urbanih območij s poudarkom na javnem prevozu in trajnostni mobilnosti, spodbujanju uporabe alternativnih prevoznih sredstev in zmanjšanju avtomobilskega prometa ter ustvarjanju okolja, ki spodbuja peš, kolesarske in javne prevozne poti."
-
Kako lahko ukinitev polovice voženj avtobusov na nekdanji avtobusni liniji številka 4 pripomore k večji dostopnosti javnega potniškega prometa?
-
Ali menite, da območje Krajevne skupnosti Pekre – Limbuš ni območje z dovolj veliko gostoto poselitve in je zato frekvenca voženj zmanjšana?
-
Kako lahko zgoraj navedena zmanjšana frekvenca voženj hkratno pripomore do zmanjšanja števila avtomobilov v mestnem jedru?
-
Ali ste v svoji viziji pomislili na občane, ki jim mobilnost ne pomeni hoje in/ali uporabe kolesa zaradi njihove starosti ali drugih okoliščin?
Menim, da so vprašanja dovolj konkretna in ustrezno usmerjena, da vam odgovori nanje ne bodo predstavljali prevelikega zalogaja in ne bodo terjali preveč vašega dragocenega časa, ki si ga boste odtegnili med modrovanjem o naslednjih rešitvah mestne politike trajnostne mobilnosti. Moje pisanje je posledica lastne izkušnje v omenjenem delu mesta in tukaj izpostavljam le eno od mnogih krajevnih skupnosti. Glede na odzive nezadovoljnih uporabnikov vaših storitev, katerih mobilnost je velikokrat odvisna le od javnega prevoza, je nezadovoljnih občanov dovolj tudi v drugih krakih zunaj mestnega jedra.
Naj zaključim z naslednjo mislijo. Marprom se je po prevzemu upravljanja smučišč na Pohorju vrsto let otepal očitkov, češ, kako lahko "avtobusarji" upravljajo smučišča. Zdaj pa dobivamo občutek, da so se sicer naučili smučati, avtobusov pa ne znajo več voziti! Mogoče bi se morali Pohorci spustiti z našega brega v dolino, ker bi se po zdravi pameti dalo vse urediti bolje. Moje pismo je namenjeno podjetju Marprom, zaradi javnega interesa pa je poslano tudi na sedež Krajevne skupnosti Limbuš ter v uredništvo časnika Večer. V pričakovanju vaših odgovorov vas lepo pozdravljam.
Igor Dolinšek, Limbuš
