V zgodovini je Maribor predstavljal pomemben mejnik in branik slovenstva na severni meji, za to se mora zahvaliti svojim prednikom, ki so zaslužni za ohranjanje narodne samobitnosti, slovenskega jezika in kulture.
Prenos sedeža lavantinske škofije v Maribor je škofa Antona Slomška umestil v zgodovino mesta. Naslednji dogodek je bil ob izteku prve svetovne vojne, ko so borci pod vodstvom generala Rudolfa Maistra določili mejo nove države SHS. Najtežji zgodovinski trenutki so se nad domovino zgrnili ob drugi svetovni vojni, ko so Nemci 8. aprila 1941 vkorakali v Maribor in okupirali spodnjo Štajersko vse do Save ter začeli načrtno preganjati, izseljevati in iztrebljati zavedne Slovence.
Domoljubni potomci Maistrovih borcev so se takemu okupatorjevemu ravnanju odločno uprli. Veliko prebivalcev je bilo ob pomoči okupatorjevih kolaborantov izseljenih, odpeljanih v taborišča in postreljenih kot talci. Mnogi, predvsem ženske, so bili vključeni v prisilno delo, mladeniči prisilno mobilizirani v okupatorsko vojsko, iz katere so mnogi prebegnili med osvobodilna gibanja. Represalije okupatorja so bile brez milosti. Da bi upor zatrl, je okupator streljal in pobešal talce.
Mariborčani so domoljubom v znak spoštovanja in hvaležnosti postavljali spomenike: Slomšku, Maistrovim borcem, borcem NOB, talcem. Mnoge žrtve bombardiranega mesta spomenika še niso učakale.
Ob povojni obnovi bombardiranega mesta je bil v spomin na pomorjene talce v sodnih zaporih postavljen spomenik z žarami in ploščo z vklesanimi 661 imeni. Na jamboru ob spomeniku so bile zastave izobešene le en dan v letu.
Leta 2019 je novoizvoljeni župan prisluhnil pobudi domoljubnih organizacij in sporočil, da se kot župan Mestne občine Maribor zaveda pomembnosti spomenikov, ki meščane ter vse, ki obiščejo naše mesto, opominjajo na preteklost, ki je korenito zaznamovala našo pot, in da se v okviru proračunskih možnosti skupaj z ZVKD zavzema za skrb za vzdrževanje in obnovo spomenikov. Odredil je, da na jamborih pri spomeniku talcem v spomin in opomin vsem, ki gredo tod mimo, zastave plapolajo vse leto, ne le na dan spomina na mrtve.
Žal še niso zaplapolale tudi na jamborih ob najbolj krutem morišču na Ledini.
A prišlo je leto 2024 in zastave so izginile. Odstranjene so bile na zahtevo kabineta župana. Po uradnem pojasnilu zato, ker tega zakon ne predpisuje. Je to točno?
Zakon o grbu, zastavi in himni pojasnjuje, da zastava označuje pripadnost slovenskemu narodu in Republiki Sloveniji. Zakon predpisuje, kje je zastava Republike Slovenije stalno izobešena in ob katerih prilikah se izobeša. Člen 14 določa, da je zastava lahko izobešena tudi v drugih primerih, če uporaba zastave ni v nasprotju s tem zakonom.
Zakon torej ne omejuje izobešanja zastav v drugih primerih, konkretno, da bi obeleževale spominska obeležja zunaj praznovanja spominskega dogodka. Ta dogodek vsekakor ni le en dan spomina na mrtve.
Če bi lahko talci soodločali, ali je skladno z zakonom, da lahko na njihovem spomeniku visijo državne zastave, simboli države, za katero so se borili, sem prepričan, da njihova beseda ne bi podprla stališča kabineta župana.
Zelo verjetno pa bi podprli predloge, da se poleg spominske fontane na evropsko prestolnico kulture, nesrečno umeščene sredi prometnega križišča, ali razkošne obnove Hiše Stare trte na Lentu trajno označujejo vsa spominska obeležja, povezana s pomembnimi dogodki mesta, in da bi mesto moralo postaviti ugleden spomenik tudi civilnim žrtvam bombardiranja mesta ob koncu vojne.
Kabinet župana je s tem pokazal svoj dvolični odnos do nesporno najbolj tragičnih dogodkov v zgodovini mesta, to je pobojev več sto domoljubov, katerih edina krivda je bila, da so se uprli okupatorju in s tem dosegli, da je mesto danes slovensko in da lahko voli svojega župana in svetnike v slovenskem jeziku po slovenskih zakonih.
Taka odločitev župana ni v ponos mestu, ki mu je zaupalo mandat. Ne gre ga obsojati za neodgovorno in nespoštljivo ravnanje, če upoštevamo, da o poslu, ki ga opravlja, ne ve prav veliko in je zato odvisen od predlogov, ki mu jih pripravljajo njegovi svetovalci in sodelavci. A odgovoren je, da si je izbral take svetovalce.
Letos bo 4. aprila minilo 80 let od masovnega streljanja talcev na Ledini. Na pragu svobode so okupatorji pobili preko dvesto talcev. Brez imen ležijo še danes zakopani v tromblonskih jamah, ostankih anglo-ameriških bombardiranj Maribora. Tudi njim v spomin ne plapola zastava. Mariborčani, ki se bodo udeležili spominske komemoracije, bodo začudeni ugotovili, kdo od njihovih izvoljenih predstavnikov se bo poklonil temu spominu.
V času, ko zastave vihrajo tudi na protestnih shodih s pozivi k odstopu vlade, je nepojmljivo, da zastav ni na spomenikih domoljubom. Zastave plapolajo zato, da označujejo in slavijo pomembne prostore in dogodke.
Pozivam mestno oblast, da na jamborih v spoštljiv spomin na žrtve domoljubov nemudoma izobesi slovenske zastave.
Pa še to: starejši Mariborčani še pomnimo čase, ko so politiki odstranili spominsko obeležje - doprsni kip generala Rudolfa Maistra iz občinske avle. Ali se vračajo taki časi in taki politiki ? Politiki, kulturniki in uradniki, ki bolj kot domoljube častijo vinsko trto, si ne zaslužijo voditi skupnosti.
Andrej Kocuvan, Maribor
