V obvezno svetli obleki in s še bolj obveznim šarlatanskim pogledom je kar sam razkril bistvo večera. Zakaj? Ker lahko. Ker je Magnifico. "Veste, kino Udarnik ni naredil nas!" nam je preroško razodel. "Mi smo naredili njega!" In imel je prekleto prav. Sploh ko je pokazal, kaj je bistvo njegove muzike. Ne teksti, ne muzika, ne sedem članov, ki jih je stiščal na oder Udarnika. Pa še dve spremljevalni vokalistki zraven. Ne, ni v tem fora. Ritem, tam se vse zgodi. "E, to je polna doba," je siknil, ko je boben mešal želodce. "Zdaj pa pridem jaz s kitaro zraven." O, ja. Kot da bi se uštulil, ušunjal, ugural. Na sinkopo. Na neparno dobo. Štrleče. Cici mici. Ja, Magnifico je v Udarniku pokazal, kaj so koncerti pomenili nekoč. In kaj še vedno lahko. Fak, kaka čaga.
Magnifico je alter
Magnifica sem prvič videl v živo v avli II. gimnazije. Še kot osnovnošolec. Ne najdem besed, da bi opisal, kako je bil videti takrat. Futuristično. Štrlel je v temni obleki, skakal in se drl, kaj vse da je. Z drugega planeta. Kira svoboda! Drugič sem ga gledal leto kasneje kot mozoljasti fazo na Štuku. Jesen 2000. Večer, ko smo nato pobasali prve zlate olimpijske medalje. To je bil špil, kjer si spoznal ljudi, kot je recimo Jurij Drevenšek, ki je seveda znal vse tekste bolje od tebe. S Pismejkersi je Magnifico raztural do amena.
Malo pavze, ogromno štofa
In potem je, kot rečeno, takšen prišel gor na oder Udarnika. Vođa puta. V Festival alternativne kulture. Parter je bil tako nafilan, da si se moral guziti do šanka, kjer začuda niso točili nobenega vina, kar je bila finta letos že na 2Cellos, ali do veceja, za katerega je marsikdo vprašal, ali sploh deluje. Deluje. Brez skrbi. Pa saj, podobno je na Štuku, kjer se moraš rintat in guzit. Smo nekako že vajeni. Ampak za to gre: smo še vajeni? Ker Magnifico je nagovoril populacijo, ki se še spomni špilov, kjer je folk zibal z boki, ne pa z rokami in mobiteli. V delu parterja je bila taka silna gužva, da nisi imel šans štrcati po telefonu. Bolje, da vam ne pokažem svojih zapiskov. So bili pa tam točno tisti, za katere bi vnaprej rekel, da bodo. Scena.
