"Ne rabiš dat not’ tega, ne, ne, samo čakaj, da ti povem, je luštno, mogoče ti pride prav," je prisopihala ena in edina Stanka. Mimogrede, Stanke ne ujameš na Festivalu Lent. Nadtempo. "Ravno je na StandUpLent en komik od Trice iz Srbije razlagal, da ko je on bil mali, je bilo tako zakajeno kot v pesmi Josipe Lisac. Magla svuda, magla oko nas!" Veste, kaj je fenomen, prednost, bistvo Festivala Lent? Da je Josipa Lisac, kaj, koliko, sto metrov stran pela. Ja, tudi Maglo. Itak. Ampak pela je življenje.
In izpovedala v tako kleni, prelestni, tekoči, minljivi slovenščini nekaj, kar tako na glas, tako na polno, tako močno storijo le še redki. Nekaj, kar te ne le poboža, stisne ti najprej roko, da stisneš pest. Skupaj. "Res mi je žal, zakaj (Glavni oder na Festivalu) Lent ni na istem mestu. Jaz si to želim. Morda, morda pa še dočakam. Lepo je zdaj tukaj, ampak saj vi naredite, da je vse super. Ljudje se vedno znajdejo, ljudje so tisti, ki naredijo. Nekaj naredite, ja?" Josipa, ja!
Še "kuj" si tam
Ker Josipa Lisac, čeprav je gospa na valentinovo dočakala že častitljivih 75 let, ona bi še prišla. In kdor je bil včeraj, v soboto, 21. junija 2025, šestnajst let po njenem drugem nastopu, štiriindvajset po prvem na našem Festivalu? Bo pripeljal še koga. Bilo je daleč od polnega, nabitega. Ampak so koncerti, od katerih odneseš toliko, da si šel s koncerta … Drugačen. Na naslednjega in še in še. Na prvo festivalsko soboto, ko je nedelja kar naenkrat tu, ti pa še kar na afterju. Ko to tipkaš, se ti zdi, kot da sploh nisi šel. Da si še kuj tam.
Izjava dneva
Josipa Lisac: "Res mi je žal, zakaj (Glavni oder na Festivalu) Lent ni na istem mestu. Jaz si to želim. Morda, morda pa še dočakam. Ljudje so tisti, ki naredijo. Nekaj naredite, ja?"
Če smo sprva na Odru OTP banke še čakali, kako bo sprejeta energijska bomba Rumba De Bodas, no, nismo dolgo čakali. O, ne. Opis, da je pevka Rachel Doe karizmatična, je v živo zelo skromen, preskromen. Mnogo, mnogo več je. So taki, ki pridejo, zgrabijo mikrofon, lasje v zrak, duša z odra in gremo. Več in več in več vas je bilo, migali, en tak preplet, kolaž generacij.
¡Ole!
"Trikrat sem prevero!!!" je Feki stisnil roko, potem ko je v petek zašuštral avizo in namesto uvodnega napovednika zavrtel onega za zadnji dan. Zdaj je šlo, seveda je šlo, že zato, ker vas je toliko prišlo. Razprodano! Vsakič znova se vprašaš, kdo ste, od kod ste, kakšni ste. Pa pride odgovor takoj. Grafenauer flamenco project je za tiste, ki v Sodnem stolpu pustite presojo zgolj in samo glasbi. Že v prvi skladbi Yerbabuena je bil praktično cel koncert. To so muzičarji, ki če samo ploskajo, je muzika.
Izidor Erazem Grafenauer ima v imenu navezavo na program Erasmus, študentsko izmenjavo, le da gre v njegovem primeru za izmenjavo idej, pasusov, zgodb. Baje ima sicer deset prstov, ampak bi jih morali prešteti, ker deluje, da jih ima tam nekje na svoji kitari mnogo, mnogo več. Dve dami, trije gospodje. Izmenjava, podajanje flamenka, ki pa je zelo, zelo avtorski in posodobljen. Edino nagruntali smo, če lahko nekdo, mogoče, prinese WD40, da namažemo malo vrata, da ne bo tako ružilo. Ampak saj vemo, ne? Festival je ja živa stvar. Aja, če bi cel koncert gledal že samo Petro Vidmar na tolkalih, bi bil dokumentarec zase. ¡Olé!
Nedeljske zaobljube
• Samo opomnik za tiste, ki ste bili pravočasni: Vlado Novak bo kralj ulice od 21.00 dalje na StandUpLent. Razprodano!
• Tina Marinšek, druga pevka Tabu, zdaj že lep čas na samostojni poti, bo pokazala, razkazala, kakšna je ta njena pot. Predvozači: Smetnaki. Jurčkov - Večerov oder. 21.00 in 22.30.
• Ko smo nazadnje imeli nedeljski zbor, je bilo uporniško in sporočilno. In znova bo. MoPZ Slava Klavora Maribor, Partizanski pevski zbor Ljubljana, ŽPZ Kombinat. Pesem o svobodi. Glavni oder. 19.30
• Ta-ran-ta-tam. Kaj je to? Tango! Ampak reees tango. Piazzolleky Tango Orquesta. Minoriti. 22.00.
Hrenovke in pečenice vs. čevapčiči
Vsaj en gospod predstave Žensk brez filtra ne bo pozabil. Ziher ne. Pa dobro, saj je vedel, kam gre, ne? Auuu. Pa ni bil edini. Kogar je Tina Gorenjak, prva med peterico (ob njej še Lucija Vrankar, Tanja Kocman, Desa Muck in Nuška Drašček), našla, ga je pretvorila v predstavo. Pa ne zanalašč ali zlonamerno, ne, ne, Ženske brez filtra je točno to, kar naslov pravi, da je. Brez filtra. Ženske. Aja, smo videli prav, da je bila ena dekliščina ali pa del dekliščine na predstavi? Če ja, poklon, če ne, že ideja bi bila top. No, kakorkoli, spolna struktura je bila izrazito nagnjena v smer, da je primerjava med hrenovkami in pečenicami ter čevapčiči dobro vžgala. Manj pa tisti bon, ki ti ga mož podari za rojstni dan z obljubo po nepozabnem divjem seksu.
Ker to je ta beseda. Vžgala! Ker vžgalo se je tudi na Ani Desetnici. Počasi, ampak zanesljivo. Tli, tli, tli. Trol je splezal na tron. Ognjaže so tiste, ki vas vedno, znova in znova privabijo. Spodaj, na Lentu, na Trgu Najstarejše trte pa sploh.
Ne moreš ti z basom, kar jaz lahko z glasom
Kaj še napisati o Josipi Lisac, kar že itak ni bilo napisano? Nemogoče? Ne, ne po takem koncertu. Eno je brati njeno zgodbo, poslušati njeno glasbo, gledati intervjuje. Ampak to? Tooo?! Josipa Lisac bo preživela vse nas. Pika.
Ona je še naprej dokaz, kako polno, barvno, močno je življenje, če si tako predan, zvest, iskriv. Kako ljubezen ni le tuzemska, kako večna je. Kakšen koncert! Ko je med Gde Dunav ljubi nebo s sklepnim vijugastim petjem dala izziv basistu, ga je premagala. Dvakrat. Ni zmogel tega s prsti na inštrumentu, kar je ona z glasom. Še enkrat, 75 let ima. Več kot uro in pol je trajal koncert. Krepko čez enajsto. "Ena malo senzualna, ena malo seksualna," je dahnila že po, kaj, drugem komadu? Govorila je sprva tudi kar mimo mikrofona, za prvo vrsto, ampak vedela je točno, kdaj in koliko in kaj povedati.
Ko pesmi niso klobasice
Ko vprašaš stare lentovske znalce in face, Bocota pa tote, češ, pa kako Josipa tako dobro govori slovensko, ti takoj nekdo tretji zadaj pove, da ima baje dobre prijatelje Slovence in mogoče nekaj-nekaj v žlahti. Njena slovenščina je takšna kot njen vokal. Posebna, samosvoja, pa vendar, ko ti zleze pod kožo, tega ne spraviš ven. Še bi. Še ti bil takšen, v tem pa je ultimativni trik. Ne moreš. Josipa je ena. Takih ne, da ne delajo več, takih niso delali niti, ko bi jih naj še delali. Josipa je izjema.
Številka dneva
00.00 Klic divjine si je vzel premor, ko je sobota šla v nedeljo. Na epskem koncertu v After Vetrinjc - Barcoda. Vrsta za pijačo je bila do "vun". No, pa do not.
Na neki točki je razložila, kdo in kaj je. "Josipa, pazi zdaj, ne bodi preveč ‘dosadna’," je nekako sama sebe opomnila: "Ampak veste, motijo se. Danes je tudi glasba marketing, ‘parizer’ in klobasice. In mi rečejo, da na radiu pač ne morejo moje pesmi, da so preveč art, da so težke. Pa ni ravno v tem poanta? Da delamo dobro glasbo in če ti uspe, ti uspe, če ne, ti pač ne? In oni rečejo, da ja, da saj sem super, jaz pa jih nazaj vprašam, ja kaj pa potem vrtite?" Aplavz vseh aplavzov. Josipa Lisac je seveda na radijske postaje spravila kar nekaj komadov, najbolj znano tudi pesem Magla. Ampak v živo je to osemminutna rapsodija. Začne se z meglicami, konča z norim bluesom. Na, na, na, Hazarder, Make up, vse te pesmi ne le pritegnejo, zgrabijo, v živo te ponesejo.
Fantje, ste hazarderji?
Ko si na špilu Josipe Lisac, ne moreš biti nikjer drugje. Niti si ne predstavljaš, da bi bil. Sploh, ko vidiš nekoga, tako prekleto hvaležnega. "Zelo sem srečna, da ste prišli. Gospod Rukavina me je spet povabil, leta so minila, lepo je, če se ljudje spomnijo. Ampak ne bom patetična, čudovito je, tudi jaz sem privilegirana, da imam vas, da ste se zbrali in vse razumeli, se zaljubili, auuu. Čudoviti ste."
Vmes je sicer kar sama rekla, da ni treba zapisati vsega, kar bo povedala. Ve, da pove veliko, najbrž preveč. Še članom banda, ko pove klaviaturistu, kako je bil še majhen, zdaj pa že tak dec. In ko sikne kar celemu bandu pred pesmijo Hazarder: "Včasih so ti moji fantje bolj letargični, ono, kot da pesmi nikoli ne bo konec, kam se vam pa danes tako mudi cel čas? Ste hazarderji, a?" To je Josipa. Ona gre ven, ampak samo za eno stvar. Za koncert. In prišla je, tretjič, na Festival Lent. In šla še bolj epska, še bolj mistična, še bolj josipasta. Ena in edina. Poklon, gospa Josipa.
Doktorat Vetrinjc after partyja
Tako pa je, ko "dohtarji" žagajo. Je to bil After Vetrinjc - Barcoda ali nekaj čisto drugega? Kaj je bilo to? Premor so naredili opolnoči. Premor ja. Ko je sobota šla v nedeljo. "Čakaj, grem jim rečt, da ne bodo predolgo pavzirali, da ne bodo šli vsi domov!" je tokrat ata Gogo rekel in šel iskat band Klic divjine z mešanico navdušenja in groze, "pazi, vzeli so si cajt za špricer!" Ampak ti člani tega banda ne pavzirajo, ne zares. Ko so študirali, so tako zicledrasto študirali, da so tiščali dol klic po divjem poizpitnem čaganju. Klic divjine je ekipa, nastala pred dvajsetimi leti, ko je nastajala mariborska medicinska fakulteta. Zrasli so v marsikaj, spoznali mnoge ljudi in ljudje njih, ja, tudi pacienti, ki zdaj kažejo s prstom na oder: "Glej kitarista, on mi je oči operiral!"
Prišli so partnerji, znanci, prijatelji, firbci, bilo je, kot da bi nekdo organiziral obletnico faksa, neke vrste postbrucovanje, kamor smo vabljeni vsi, čeprav taka reč niti nima imena. Ura je bila krepko preko polnoči, pa ti še kar niso znali narediti fertig. Rock viže, ampak zelo premešane. Od klasik do novotarij, od Louisa Prime do Vlada Kreslina, od Elvisa do Mi2, od Nude do Dan D. Ko moraš domov, ker se dnevnik ne bo spisal sam, pa si še kar tam. Si. Migaš, minglaš, lentaš.
Poklon za več kot 40 let
Seveda moramo napisati: vsepovsod je lepo, ampak doma je najlepše. Pa je kliše? Je zlajnano? Ja, je. Samo, če pa je res. Doma je najlepše. Kako ne bi bilo? Luka Šulić je igral … ne, ne vsepovsod. Zavrtite globus in ustavite s prstom. Bam. Je bil, skoraj ziher. Ampak nikjer, čisto nikjer ne more reči tega, kar je rekel v petek, 20. junija 2025. "Zelo lepo je biti na domačem odru, hvala, da ste prišli v tako velikem številu. V veliko zadovoljstvo mi je, da je z menoj Simfonični orkester SNG Maribor in maestro Simon Krečič. Moj oče je bil član tega orkestra več kot 40 let, tako da je v čast in zadovoljstvo in veselje igrati z vami toliko večje, hvala vam, hvala Festivalu Lent!"
Čutilo se je, skoraj slišalo v rahlo cmokastem grlu, koliko mu je pomenilo. Kako mu ne bi. Očetovi sodelavci, marsikdo, ki ga je videl še, ko je bil še mali pamž z veliko predanostjo inštrumentu, klasiki, glasbi. Ko je Luka Šulić že v četrtek po generalki dobil par kratkih vprašanj za naša omrežja (zeeelo priporočamo, da sledite), je odgovoril, da je to, kar vidimo na odru, le rezultat dolgoletnega dela. Ker izgleda? Tako prekleto, nesramno samoumevno. Da je Luka - Luka. Šulić, Dončić, nima veze. Mojstri, talenti, pubeci. Ko je po Uverturi k Figarovi svatbi, po Mozartu, ki na predpoletni večer še bolj razigra pričakovanja, ki so se mično nagnetla na Glavni oder, stopil na oder, je dobil izredno topel sprejem. Vsepovsod je lepo, doma je najlepše.