Rože bi sicer, kot je običajno, nesla deklina. Ni jih. Vladimir Rukavina - Gogo jih je. V roke Josipi Lisac. Kaj naj bi prvi mož Festivala Lent bil drugega naredil? Po tem, kar je rekla na Glavnem odru? Točno tisto, kar reče, ponavlja, opozarja, vzdihuje vsak, ki je kdaj videl, doživel, obiskal Glavni oder plavati na Dravi. Dvakrat poprej je nastopila na točno (t)istem odru: 2001 in 2009. Na odru, ki ga ni pozabila in ga ne bo. Ne ona, ne "mi". "Res mi je žal, zakaj (Glavni oder na Festivalu) Lent ni na istem mestu," je dejala med koncertom na Trgu Leona Štuklja, "jaz si tega želim. Morda, morda pa še dočakam. Lepo je zdaj tukaj, ampak saj vi naredite, da je vse super. Ljudje se vedno znajdejo, ljudje so tisti, ki naredijo. Nekaj naredite, ja?"
Edina stalnica Lenta? Spremembe
Vsi to govorijo, vsi to ponavljamo. Vsi. Vodstvo, organizacija, nastopajoči, pokrovitelji, novinarji, sodelavci in seveda obiskovalci. In še najbolj ostri kritiki. Iz leta v leto, iz poletje v poletje, iz festivala v festival. Josipa Lisac pa je to rekla tako, da ni šlo mimo. Ne gre, ne na takem koncertu.
"Ljudje se vedno znajdejo, ljudje so tisti, ki naredijo. Nekaj naredite, ja?"
75-letna karizmatična umetnica je vsa ta desetletja zares ostala zvesta sebi, da njene pesmi, kot je nagovorila z odra, v radijski "mašini" niso "parizer" in "klobasice", so pa preživele vse enodnevne muhe (pa ne samo Magla, ki je dobila skoraj desetminutno različico). Še vedno je v tako presunljivi formi, da je med Gde Dunav ljubi nebo počela z glasom, kar se ne da niti z basom. Na Glavnem odru, ki je sicer po imenu glavni, po spominu pa(č) ne. Ampak kljubuje in vztraja. Kot ponavlja Rukavina: edina stalnica Festivala Lent so spremembe. Čeprav jih je, ironično, prav letos po svoje najmanj.
Oče je bil 40 let član tega orkestra
In ker Glavni oder vztraja, je vidno ganjen Luka Šulić lahko rekel to, česar pač nikjer drugje ne more. In to on. Luka Šulić. Zavrtite globus, ustavite s prstom, tam je igral. Ja, res je, s 2Cellos. Že v Mariboru sta šla, hop, kar na Snežni stadion (2018), kamor že dolgo ni upal več nihče, potem ko sta že prej dvakrat napolnila dvorano Tabor (2012, 2014). Zdaj je sam, vsekakor pa ne osamljen. Ne v svojem mestu. Drugače(n) je. "V teh treh komadih sem zašpilal več not kot prej v dvanajstih letih s 2Cellos - šala mala!" se je pošalil po nezaustavljivo čutni verziji Vivaldijevih Štirih letnih časov.
Luka Šulić je torej igral povsod, povrhu je tudi na tem odru in trgu že nastopil v avgustovskem ciklu Lent po Lentu (2021), tedaj s pianistom Evgenyjem Genchevom. Ampak samo tukaj, samo v petek, samo na Festivalu Lent 2025 pa je lahko na prvi dan rekel nekaj, česar ne more reči nikjer drugje. Ker to je bil dogodek samo zdaj, narejen zgolj za tokrat. Beseda ekskluziva je sicer že tako vseprisotna, da skoraj nima več svoje moči. Zdaj pa jo je imela.
"Zelo lepo je biti na domačem odru, hvala, da ste prišli v tako velikem številu," je (iz)povedal. "V veliko zadovoljstvo mi je, da je z menoj Simfonični orkester SNG Maribor in maestro Simon Krečič. Moj oče je bil član tega orkestra več kot štirideset let, tako da je v čast in zadovoljstvo in veselje igrati z vami toliko večje, hvala vam!" Ne pravijo, ne ponavljajo zaman: vsepovsod je lepo, ampak doma je najlepše. Igrati z orkestrom, kjer je toliko let delal tvoj oče? Ob ljudeh, ki si jih gledal kot otrok, ki te poznajo še od malega in te zdaj spremljajo na koncertu, ki so ga večji del tvorile Šulićeve lastne kompozicije. Kjer ni bilo po(m)pa, raztrganega loka ali krikov. Ne, ne. Nič rockerskega.
Šank na levi strani
Zaradi postavitve javnega stranišča na Trgu Leona Štuklja je zdaj točilni pult na levi strani (gledano proti odru). Stranišča so dobrodošla novost, vsekakor bolj svetla, le grafika na vratih (ženske, moški) nekaterim še predstavlja izziv. Časi, ko je na VIP-u v toaletah igrala muzika, pa so sicer davno minili.
Večer, ko je Luka Šulić, katerega glasba je v repertoarju znanih tem iz znanih filmov in serij vse bolj filmska, v svojem mestu na svoj način skozi svoj prvi album Life povedal, kdo in kaj je: "Poskušal sem zajeti vse, kar mislim, da življenje je, in kar mislim, da o njem vem. Itak nimam pojma, ampak kaj pač čutim. Radost, veselje, žalost, vzponi in padci in pa minljivost življenja, ki daje tej naši dogodivščini smisel. Ampak da nea preveč bluzim … to je Life." Tisti "nea", za ta "nea" gre, da je potem za aplavz pred komadom o morju še navrgel: "Saj imamo radi reko Dravo, ampak morje je le morje."
Terg = oder
Glavni oder je nazadnje "plaval" leta 2018. Po dveh manjkajočih festivalskih sezonah. Ko se je vrnil, sploh tedaj s Plavim orkestrom, je bil skoraj vse, kar je vedno bil. Skoraj. Ni ostal - razen glavna, neizpolnjena, pobožna želja. Morda zdaj, iz sezone v sezono, čez dan Glavni oder na Trgu Leona Štuklja deluje nekoliko "okorno". S tisto pregrado. In sedeži. Trg oziroma "terg", kot se ga je sčasoma prijelo, je po začetni oceni megalomanskosti dobil svoje priložnosti, vsebino in podobo. Navadiš se, sprejmeš in sčasoma ponotranjiš in, ja, tudi uživaš. Martinovanja, kulinarika, sprejemi za športnike, koncerti. Ampak zvečer, sploh na poletni večer, je ravno ta obrat lahko tudi presunljiv. Je.
Kdor je bil na EPK na Sigur Ros, islandskem alterpop fenomenu, bo vedel. Slišati opero Turandot ali videti Clugov balet Peer Gynt, povrhu na tisti lentovski izvedbi, ko je oder stal na "sredini" trga in s poskusom montažne tribune? Joker Out in Dubioza kolektiv, Plavi orkestar in Magnifico so morda štirje vrhunci po selitvi Glavnega odra in dveh koronskih izvedbah. Vsekakor najbolj obiskani. Tedaj je Glavni oder zares glavni, polno je tudi za ograjo. Še vedno pa se sliši to, kar je rekla tudi Josipa Lisac.
Koncert Josipe Lisac sicer še zdaleč ni bil poln, vsaj ne po številu glav. Ampak je pa napolnil. Bolj spredaj kot si, bolj pozabljaš, da si dejansko na trgu, istem "tergu", kjer greš sicer vrniti knjigo, po opravke, na kavo, na pot, na avtobus, pač skozi dan. Potem pa si na koncertu, predstavi, dogodku. Videlo se je, prav videlo, kako so obiskovalci koncerta Luke Šulića čakali na ta koncert. Že po opravah, toaletah, dišavah. Sedišča so bila razprodana, stalo se je ob ograji. Bil je glasen, družaben, topel, ne pa vroč petek.
Sobota je bila malenkost drugačna, bolj mistična, pravšnja za Josipo Lisac. Takšne Magle ne pozabiš. Ne moreš je. Še bolj pa nje, umetnice. Od dame, ki da vedeti, kaj je zares svoboda. In ki pri 75. letih po dve komadih reče: "Ena malo senzualna, ena malo seksualna." Tako Šulić kot Lisac sta se večkrat zahvalila prav za obisk. Ker ta pač ni samoumeven. In tudi takšni odri, takšni koncerti in takšni festivali niso.
