Gregor Grosman
Na vratih in oknu frizerskega salona Vikica na Radvanjski cesti 27 se bohoti nalepka zlate barve: "Že 50 let smo z vami." Obiskovalec tako že pri vhodu izve, da gre za frizerstvo s tradicijo. Ko se je Viktorija Jarc izučila za frizerko, se je najprej zaposlila v salonu na Pobrežju, kasneje v salonu na Betnavski cesti, 11. marca 1970 pa je odprla svoj frizerski salon, v katerem moške in ženske striže še danes. Mojstrski izpit je sicer naredila davnega leta 1974.
"Delati nameravam še vsaj naslednjih deset let," se pošali Jarčeva in pove, da je za naslednjo generacijo frizerjev v družini poskrbljeno. "Prvih petdeset let sem oddelala sama, naslednjih petdeset jih bo Viki, vnuk, ki letos končuje izobraževanje. Salon je nedavno generalno prenovil sin Branko prav zanj. Trenutno dela in se izobražuje sicer drugje, tam se dobro počuti. Ni mu težko delati ves dan, zanimajo pa ga bolj moške frizure."
Težko najde kadre
Poklic frizerja je lep, a težek, pove neumorna Viktorija. To dokazuje tudi, kako težko je danes najti kadre. "Od aprila lani iščem dobro frizerko. Toda tista, ki je dobra, tako ali tako ima službo. Slabe pa so na borzi in dobijo le nekaj manj od tistih, ki delajo," pojasni sogovornica, ki še ugotavlja, da službo iščejo tudi takšne, ki nič ne znajo delati: "Ne moških ne ženskih frizur, nič. Toda jaz ne morem plačati nekoga, ki bo pometal. Frizerko rabim."
Njeno šolanje je bilo povsem drugačno od izobraževanja današnjih frizerjev, se spominja. "Vsak dan sem bila v šoli in vsak dan v delavnici. Ko sem končala prvi letnik, sem že samostojno delala. Danes pa mladi končajo tri letnike, pa še zmeraj niso samostojni." V šoli je prakse premalo, izpostavi dolgoletna frizerka. "Postriči model enkrat mesečno ni dovolj!" Frizer mora seveda poznati tudi teorijo: vse o laseh, kakšen šampon uporabiti in kako deluje. Tudi sama se mora nenehno izobraževati, danes je to s pomočjo interneta tudi veliko lažje.
Frizirati doma ni enako
Največja konkurenca so številni domači frizerji. Teh je ogromno, ugotavlja Viktorija Jarc. "Vsaka, ki išče službo in mi reče, da dela doma, ji povem, da tega ni mogoče primerjati z delom frizerke v salonu. Tukaj si pred ogledalom, pred teboj sedi stranka, ki vidi, kako strižeš. V salonu je čistoča, imamo brisače samo za eno stranko. Niti slučajno se ne more zgoditi, da bi se brisača uporabila za brisanje rok. Kaj pa doma, ko si z isto brisačo brišejo noge, nato pa glavo? Niti nimajo papirja za okoli vratu. V salonu imamo tudi plašče za enkratno uporabo, pa orodje razkužimo. Doma gre frizerka pogosto po celem bloku z isto britvico." Pri delu doma izpostavi tudi drobne lase, ki ostanejo v stanovanju, morda celo v kuhinji, in jih ni mogoče odstraniti. Orodje mora imeti frizer sicer najboljše in najdražje, še doda dolgoletna frizerka. "Kot mesar, ki ima svoje nože, ima vsaka frizerka svoje škarje." Največje tveganje za ponesrečeno frizuro pa je, če stranke ne razumeš. Zato je začetni pogovor toliko bolj pomemben. "Stranko moraš razumeti, kaj želi."
Ne potrebuje več revij
Mladi ji pogosto pokažejo kar na mobilniku, kakšno frizuro naj jim naredi. Kakšne frizure so torej danes moderne? Mlade ženske imajo večinoma dolge lase in pridejo k njej na striženje. So pa tudi takšne, ki pridejo s kratkimi lasmi in želijo imeti pol glave obrite. "Če je dekle pravilno oblečeno, se ji takšna frizura poda. Mora pač biti cela odštekana." A v Mariboru je takšnih odštekanih frizur manj, opaža, sploh če mesto ob Dravi primerja z Ljubljano ali Zagrebom.
"Trajne ni več, konec je z njo." Le tri do štiri na leto še naredi. Trajne in barve so danes vse bio in manj škodljive. "Prej je trajna držala od velike noči do velike noči. Danes zgolj tri mesece, če sploh. Ker je blaga. Ne boli in ne poškoduje las, a prime tudi ne." Mladi frizerji ne znajo več narediti trajne, tudi ne briti, doda sogovornica, ki ima v prenovljenem frizerskem salonu samo še eno havbo. Druge so odstranili z zidu. "Vsaj ena mora biti. Ne potrebuješ je samo za sušenje, ampak tudi ko delaš obloge, če ima stranka denimo okvarjene lase in ji narediš masko," poznavalsko pojasni.
Barve od doma
Škarij in glavnika ne nosi zmeraj s seboj, strogo loči delo od prostega časa. Na domove ni nikoli hodila strič, razen če je stranka zbolela: "Obolele grem strič na dom in tudi nič ne računam. Če je gospa hodila 30 let k meni in jo je sedaj zadela kap, je seveda ne morem pustiti na cedilu." Da bi ji stranke prinesle koronavirus, se ne boji. "Mislim, da imam same preproste stranke, ki ne potujejo veliko."
Marsikatera stranka si danes svojo barvo prinese s seboj. Pri teh za končni rezultat frizerka ne more prevzeti odgovornosti, pravi Jarčeva. "Vsaka druga je takšna. Čisto drugačen rezultat je, če barvo določim jaz, ker če jo sama namešam, dobim točno to, kar stranka želi. Pri kupljeni pa je včasih razočarana." Ljudje pogosto kupijo barvo glede na to, kar vidijo na fotografiji na embalaži, a je barva čisto drugačna, sploh ne takšna, kar piše, še ugotavlja.
Lasje so danes drugačni
Mladi imajo danes povsem drugačne lase kot nekoč, ugotavlja: "Mislim, da sta kriva prehrana in način življenja. Če pogledaš na deželi mladega fanta, ima zdrave lase, fant v mestu pa ne." Težavo vidi tudi v tem, da si nekatera dekleta začnejo lase barvati že pri devetih letih. Sama tega hčerki nikoli ne bi dovolila. "Ko je stara 20 let, pa ima tako slabe lase, da ne more imeti dolge frizure, pa slabo se striže." Jarčeva nam je povedala, da če ima stranka raka, to opazi: "Las je plastičen, ne moreš ga zasukati. Kemoterapija ga uniči."
