Spomeniki kot poklon preteklosti in pomembnim ljudem so del kulture bivanja, ki na subtilni, estetski način bogati prostor. Poleg tega, da spominjajo, nagovarjajo na ključne zgodovinske dogodke, ideologijo, religijo in osebnosti, tudi poučujejo, navdihujejo in plemenitijo. Medtem ko jim obiskovalci, tujci običajno namenjajo precej zanimanja, saj so uvrščeni med glavne turistične točke in prikladna kulisa za foto poziranje, domačini umetniške forme pogosto dojemajo samoumevno, jih niti ne opazijo zares ali ne poznajo njihovega pomena.
V Mariboru je 380 memorialnih postavitev, skulptur, obeležij in spominskih plošč. V naslednjih sobotah bomo s pomočjo strokovnjakov predstavili nekaj spomenikov - tokrat formo vivo (žive, proste umetniške oblike) v Mariboru. Po- iskali smo tudi ozadja in zanimivosti, ki niso širše znane.
Uporabili so material, specifičen za okolje
Forma viva je bil nacionalni projekt, ki je nastal v drugi polovici 20. stoletja in je potekal v štirih mestih, Kostanjevici na Krki, Seči pri Portorožu, na Ravnah na Koroškem in v Mariboru. "Značilnost je bila, da so povabili mednarodno zasedbo umetnikov in umetnic z različnih koncev sveta in domače ustvarjalce, ki so delali na prostem," Brigita Strnad, muzejska svetovalka v Umetnostni galeriji Maribor in vodja pedagoškega programa, pravi, da se je zunaj ustvaril neke vrste kiparski atelje. Avtorji so ustvarjali iz materiala, ki je bil značilen za določeno okolje. V Kostanjevici je bil to les, v Seči kamen, na Ravnah kovina in v Mariboru beton.
"Zakaj beton? Zato, ker je bil Maribor po drugi svetovni vojni industrijsko mesto, ki je hitro raslo. Bilo je veliko priložnosti za zaposlitev in v mesto se je priseljevalo veliko ljudi. Posledica tega je bila, da se je gradilo veliko blokovskih naselij, vrtcev, šol in zdravstvenih domov. Gradbena podjetja so bila močna," Strnadova pojasnjuje, da spodbuda uporabiti v oblikah forme vive beton in estetizirati okolje z abstraktno umetnostjo izvira iz mariborskih gradbenih podjetij, recimo Stavbarja, ki jih danes ni več.
Izbrali so prostor, kjer je velika pretočnost ljudi
Finančni, materialni in strokovni podpori gospodarstvenikov, v projektu so namreč sodelovali tudi inženirji, se je pridružila še politika. Umetnikom so ponudili prostor, kjer se je načrtovala velika pretočnost ljudi, torej pred šolami, trgi, v parku. Z modernimi skulpturami so se poskušali čim bolj približati meščanom v njihovem javnem prostoru, ne v galerijah, jih spodbuditi k opazovanju in jim prepustiti lastno interpretacijo. Tako recimo struktura v obliki človeškega oprsja Dragice Čadež pred Osnovno šolo Gustava Šiliha lahko služi tudi kot igralo. Uveljavljanje ženskih umetnic je druga, pomembna značilnost forme vive. Tretja karakteristika je, da je povezala levi in desni breg Drave, saj je polovica skulptur v starem delu mesta in polovica v novih naseljih, ena je na obrobju, v Bresternici.
"Ljudem so bili umetniki zanimivi. Z navdušenjem so hodili opazovat Japonca in mu nosili malico ter šnops"
Odziv Mariborčanov na formo vivo je bil v tistem času zaznaven, ocenjuje sogovornica. Ustvarjalni proces na prostem, ki je lahko trajal več mesecev, je bil opazen. "Ljudem so bili umetniki zanimivi. Z navdušenjem so hodili opazovat Japonca in mu nosili malico ter šnops," Strnadova povzema spomine in pričevanja. Izstopajoče, malodane pompozne in dobro obiskane so bile tudi otvoritve umetniških podob.
S propadom gradbincev je zamrla tudi umetnost
V tematski zloženki UGM Forma viva v Mariboru je izpostavljenih 19 del. Med njimi betonska skulptura Japonca Takešija Kuda, ki stoji v Frankolovski ulici in upodablja nebrzdan izbruh materije, vrelec energije in železobetonsko Jedro Srbkinje Jelisavete Šober Popović pred UKC Maribor, ki spominja na sklenjene roke in jih je mogoče interpretirati kot prispodobo prošnje (za zdravje) in upanja. Mariborčanka Vlasta Zorko s kipom, posvečenim narodnemu heroju Milošu Zidanšku, ki simbolizira verigo, nagovarja gledalca na premišljevanje o uporu proti okupatorjem v drugi svetovni vojni. Ker forma stoji med II. gimnazijo in zdravstveno šolo, "veriga nakazuje tudi na povezovanje, veriženje znanja", pripomni Brigita Strnad. Za najbolj slavno velja betonska krogla Mariborčana Slavka Tihca sredi Mestnega parka, ki ponazarja igralo v dialogu s prostorom ali planet. Ena najbolj interaktivnih z mimoidočimi pa je tlakovana potka z vzpetinami Američana Willa Nettleshipa med UGM in tržnico, ki jo otroci radi uporabljajo kot igralo, po njej tekajo ali posedajo, in je niti ne dojemajo kot umetniško delo.
Študenti mariborske pedagoške fakultete in UGM so 19 skulptur forme vive izdali v manjših replikah, primernih, da jih (izkustveno) spoznajo tudi slepi in slabovidni ter šolske skupine.
Forma viva je v Mariboru izumrla leta 1986, kar je povezano s propadom gradbenih podjetij, novih kreacij ni bilo več. Vzniknil je ignorantski, nespoštljiv odnos. Denimo Fontano Luja Vodopivca nasproti Slavije so ob gradnji trgovskega centra City odvrgli. A jo je rešila civilna iniciativa in danes nekaj delov stoji pred mariborskim RTV-centrom.
Prihodnjič o znanih osebnostih
V seriji člankov o spomenikih v Mariboru bo naslednja sobota v znamenju znanih osebnosti. Predstavili bomo nekatere podobe književnikov, herojev in še koga.