Matija Stepišnik
Najprej so v soju žarometov zasijali rumeni bobni, nato jih je začel Marko Soršak Soki neusmiljeno "pretepati". Ker "bolj kot bobne tepeš, lepše zvenijo", je rekel. Za uvod je solo odbobnal pesem Metallice Creeping death. Nato pa ... Ne, ni sledila nova pesem kultnega benda. Ampak je dvorana Narodnega doma zapela Vse najboljše. Soki, nasmejan in malo v zadregi, je namreč v četrtek praznoval še rojstni dan. "Kakšna zabava! Ampak čisto naključje. Ali pa ne," je komentiral mariborski bobnar in humanitarec.
Slovenska zasedba, poleg Sokija so bili v njej še Bor Zuljan na kitari, Jani Hace na basu in pevec Gregor Jančič, je v četrtek zvečer v Maribor pripeljala Metallico na poseben, svojstven način. In pričarala njen duh. Nismo Metallica, nikoli ne bomo, niti nočemo biti, se je odrezal Soki. So pa igrali Metallico, in to kako! Udaren, premišljen metalski večer je Soki zastavil kot nadaljevanje dobrodelnega projekta zbiranja denarja za glasbila za šole, a obenem še predvsem kot masterclass, delavnico in poklon svojem najljubšemu bendu ter predvsem bobnarskemu idolu in navdihu, Dancu med Američani, Larsu Ulrichu. Morda ni najboljši bobnar na svetu, očitajo mu, da je kdaj "šlampast", a je za Sokija tako poseben s svojim unikatnim zvokom, da brez njega Metallica ne bi bila, kar je. In on ne bi bil, kar je. Narodni dom je bil poln v parterju in na balkonu, "najboljša in najbolj glasna sedeča" publika, kot se je izrazil Jančič, je uživala v sprehodu skozi zgodovino ene najbolj globalno prepoznavnih glasbenih skupin. Od Creeping death prek Seek & destroy, For whom the bell tolls, Master of puppets, One, Enter sandman, Whiskey in the Jar do Fuel.
Bil je koncert, kot se spodobi za izvrstne glasbenike, a bila je tudi neke vrste Sokijeva monodrama, predavanje, v katerem je razložil, kako se je srečal z UIrichom in zakaj je tako zaznamoval njegovo glasbeno pot in navdihnil njegovo filozofijo. "Lars je kot gorgonzola. Ali ga obožuješ ali pa sovražiš. Je odličen bobnar, lahko pa je tudi slab. Kaj to pomeni? Je bobnar, ki je razvil svoj slog igranja, svojo tehniko. Lahko bi pa več vadil in se učil," je ponovil. Pojasnil je zgodovino Ulrichovih rumenih bobnov, le 72 kopij obstaja, prisotno poznavalsko publiko pa izzval z nekaj vprašanji. Koliko vas je bobnarjev, koliko kitaristov, je med drugim vprašal. Vse polno rok je šlo v zrak.
Posebno čustven trenutek je bil, ko se je poklonil in zahvalil že pokojni učiteljici glasbe iz Osnovne šole borcev za severno mejo Mateji Käfer. V prvi vrsti je sedel njen mož. Soki je povedal, da je nekoč, leta 1992, dvema njegovima sosošolcema zaradi neke "lumparije", ki sta jo ušpičila, naložila, naj pripravita referat o Metallici, ki sta ga morala predstaviti v več razredih. In Metallico so seveda pri tem poslušali. To je bil zanj klik, prelom, ko je želel o Metallici vedeti vse in še več. In tako si še danes predstavlja poslanstvo šole, da uči, a obenem otrokom daje navdih. Oče ga je moral takoj odpeljati v glasbeno trgovino po kaseto. In se je začelo. Ostalo je zgodovina.
Četrtkov večer, dogodek za sladokusce, je minil kot "šus". Na koncu so bili kultni bobni na voljo obiskovalcem, da jih preizkusijo. In pod odrom se je takoj nabrala dolga vrsta. Kdo bi zamudil to priložnost? Bo "slovenska, Sokijeva Metallica" še igrala? Vse je možno, je ostal skrivnosten Soki.
