Malo po 6. uri je v Mariboru zadonela prva prvomajska budnica pri Pošti na Partizanski cesti. V hladnem, skoraj še temnem jutru so se godbeniki Pihalnega orkestra Pošta Maribor - dvajset jih je bilo - zbrali v vrsto, poravnali note in instrumente ter si izmenjali kratke, zbrane poglede. Nato pa: prvi takti, ki so prerezali tišino mesta.
Zvok klarinetov, bobnov in trobent se je odbijal od praznih ulic, še mokrih od nočne rose. Kdo ve, koliko pozornosti so tako zgodaj sploh pritegnili - tu in tam se je na oknu pojavil zaspan obraz, nekdo je za hip odgrnil zaveso, drugje so rolete ostale trdno spuščene. Prejšnji večer so goreli kresovi in marsikdo je domov prišel šele tik pred jutrom. Budnica je zato za nekatere pomenila nepričakovano budilko.
"Danes nam je fajn, ker je to dela prost dan, otroci imajo počitnice, ni pa več te simbolike"
"Aha, budnice … ja, nekje sem že slišala"
Godbeniki so se kmalu odpravili naprej. Naslednja postaja: parkirišče ob trgovini na Cankarjevi, nato ploščad pred Ekonomsko-poslovno fakulteto, kjer so jih na oknih in balkonih že pričakali prvi gledalci in jih nagradili z aplavzom.
"Večina ljudi nas je vesela, se pa najde tudi kdo, ki je nenaspan in zaradi naših koračnic navsezgodaj zjutraj seveda ni najbolj srečen," je povedal dirigent Pihalnega orkestra Pošta Maribor Aleksander Čonč. "Se pa najde tudi kdo, ki nam prinese kakšno okrepčilo - sokove, kavico, tudi kaj sladkega," je dodal. A časa za pogovor ni bilo veliko, treba je bilo pohiteti naprej. Korak za korakom, ulico za ulico, je glasba počasi prebujala mesto. Zrak je bil hladen, a v njem je bilo čutiti nekaj prazničnega, kot da se mesto še ni povsem odločilo, ali se bo prebudilo ali bo še malo podaljšalo noč.
Na Koroški cesti in Lavričevi ulici so se na balkonih že zbirali gledalci, nekateri so si ogrnili jakne in stopili ven, drugi so pogumno prišli kar pred godbenike. V prvi vrsti so stali tudi tisti, ki jih budnica ni prebudila prvič. "Lepo jih je videti in poslušati," nam je dejala starejša gospa in pomahala godbenikom z belim robcem v slovo, ko so končali z nastopom.
Pot jim je prekrižal mlad par, ki je hitel na avtobus. Ujeta med kovčke in zaspanostjo sta se za trenutek ustavila tik pred godbo. "Prvi maj je praznik dela, to veva," sta dejala. Da ima glasba ta dan kakšno posebno vlogo, le ugibata. "Aha, budnice … ja, nekje sem že slišala," je dodala mladenka in se nasmehnila, kot da bi se spomnila nečesa iz osnovne šole.
Dojemanje praznika se spreminja
Ob pol osmih so se godbeniki s posebnim avtobusom pripeljali pred Dom pod Gorco, kjer so jih že nestrpno čakali. Mlada družina je s sinčkom razpredala, koga čakajo. "Tratata bo," je pojasnil mladi oče svojemu sinu, ki ni skrival navdušenja nad neznanim. Nedaleč stran sta z nami spomine na nekdanje čase, ko se je prvi maj še bolj slavil kot danes, obujala bližnja stanovalca. "Ob šestih zjutraj so prišli glasbeniki, vozili so jih na kamionu in vsake toliko časa so se ustavili in zaigrali," sta povedala Danica in Milan Vajdič.
Po njunih besedah se je dojemanje praznika močno spremenilo. "Danes nam je fajn, ker je to dela prost dan, otroci imajo počitnice, ni pa več te simbolike. Kdo bi zdaj od mladih navsezgodaj zjutraj vstal in šel na ulico poslušat budnico," sta še pristavila. Prav tako sta razočarana, ker ljudje s ponosom več ne obešajo zastav, kot so to počeli nekoč. "Hiše z zastavami je mogoče prešteti na prste ene roke," sta bila jasna zakonca.
Podobnega mnenja je bila tudi 87-letna Marija Petreski, ki je ob zvokih koračnic pred domom obujala spomine. "Spominjam se, kako smo kot otroci komaj čakali, da izza vogala pridejo domači godbeniki, v temnih uniformah z bleščečimi gumbi," je povedala z nasmehom. "Njihovo igranje so naše matere nagradile s kavo ali rogljičkom, ljudje so jim segali v roke, voščili praznik …, danes pa tega osebnega stika skoraj ni več." Za hip se je zazrla v godbenike, med katerimi so bili tudi še zelo mladi obrazi. "Danes pridejo, odigrajo svoje, redki jih pričakajo. Morda na vasi še, v mestu pa ...," njen glas je počasi utihnil, a pogled je ostal topel.
"Živel, prvi maj"
Medtem so se na balkonih in ob oknih že zbrali stanovalci doma. Tokrat ni bilo zastrtih zaves. Namesto tega so se odpirala okna, roke so mahale, nekateri so si pomagali z osebjem, da so lahko stopili bližje. Ko so zazveneli prvi takti, so se obrazi razjasnili. Ko so godbeniki še zapeli, so nekateri veselo poplesavali, drugi zapeli, slišati je bilo tudi vzklike in drobne utrinke spominov: "Se še spomniš, kako smo plesale z nageljnom v laseh?"
V zraku ni bilo več tiste jutranje zadržanosti, nadomestila jo je iskrena, skoraj otroška radost. Po zadnjih tonih je sledil dolg aplavz, takšen, ki ni bil glasen, a je bil topel in hvaležen. Ena od stanovalk je ganjeno vzkliknila: "Živel, prvi maj!"
"Starejši so nas najbolj veseli," je priznal Aleksander Čonč. "Na prvi maj imajo najlepše spomine, veliko več jim pomeni praznik kot pa danes mlajšim generacijam."
Po svežih rogljičkih in kozarcu soka, s katerimi so v domu nagradili glasbenike, so nadaljevali svojo pot. Čakalo jih je še nekaj postojank v mestnih četrtih Nova vas, Magdalena, Pobrežje in Tezno, z zaključkom pred gasilskim domom v Malečniku.
