V antiki beseda villa ni označevala imenitnega in razkošnega bivališča, ampak je pomenila posestvo s stanovanjsko hišo, beseda rustica pa opiše preprostost gradnje, torej gre pri villah rusticah za podeželske pristave s kmečko hišo in pripadajočimi gospodarskimi poslopji.
V časih rimskega imperija je bilo mariborsko območje prehodnega značaja, v bližini sta se križali pomembni državni cesti Celeia-Flavia Solva (povezovala je današnje Celje in kraj v bližine današnje Lipnice) in Poetovio-Virunum (od današnjega Ptuj do kraja na Gosposvetskem polju), v samem centru današnjega mesta pa je bil po vsej verjetnosti tudi prehod čez reko Dravo. Naselitvena os širšega mariborskega okoliša je v antiki potekala v smeri Hoče-Bohova-Betnava-Radvanje. Poleg naselbine v Hočah in v antiki ponovne, sicer skromne poselitve Poštele so ob tej domnevni obdravski cesti za zdaj znane štiri ville rustice. Ostanki ene so bili odkriti na mestu nekdanje trgovine Obi, le streljal dalje, v neposredni bližini kapelice ob cesti, pa je bila med gradnjo avtoceste leta 1997 odkrita villa rustica v Bohovi. Arheološka sondiranja v letih 1981, 1983 in 1986 so v bližini betnavskega gradu dala obrise tretje, kamniti temelji četrte antične podeželske pristave v Radvanju pa so edini, ki so danes na ogled tudi širši javnosti.
Vsi prostori so bili opremljeni s sistemom centralne kurjave
Antični kompleks je omejeval obodni zid velikosti 98,10 krat 90,2 metra, v notranjosti obzidja so bili odkriti temelji dveh stanovanjskih objektov in ostanki lesenih pa tudi zidanih gospodarskih poslopij. Ta so bila od stanovanjskega dela ločena s prostranim dvoriščem, na jugozahodnem delu tega dvorišča pa je stal, kljub bližini takrat verjetno čistega Pekrskega potoka, vodnjak. Dva stolpa, ki sta dopolnjevala jugovzhodni in jugozahodni obodni zid, sta omogočala boljši pregled nad okolico in s tem povečevala varnost posestva.
Med vsemi objekti te podeželske pristave je verjetno najbolj zanimiva stavba na skrajnem severozahodnem delu obzidja. Gre za stanovanjsko poslopje, ki ga je sestavljalo pet prostorov, vsi pa so bili opremljeni s sistemom centralne kurjave (hypocaustumom). Deloval je tako, da je iz prostora, ki je služil za kurišče, topel zrak prehajal skozi opečnate oboke pod tlemi in naprej po votlih opekah (tubulusih) pod stenski omet. Tak domiseln sistem ogrevanja je dovajal toploto tako tlom kot tudi zidovom hiše, ki so bili poslikani s freskami.
Največje odkritje pa je arheologe čakalo v neposredni bližini te stavbe s centralnim ogrevanjem. Ob ruševinah so naleteli na staroslovansko grobišče z osemindvajsetimi grobovi. Šlo je za prvo odkritje starih Slovanov v tem delu Podravja, datirano v 10.-11. stoletje našega štetja. Grobovi so bili v glavnem enojni, le pri pokojni matere z otrokom je šlo za dvojni pokop.
