Izredno milo podnebje, krasni mestni nasadi, lepi domači vrtovi s prijetnim zelenilom in razkošnim cvetjem, na periferiji mesta pa divni vinogradi so prijetni pojavi v vsakdanjem sicer težkem življenju našega mesta. Ob šetanju po mariborskih ulicah vzbujajo visoke, moderne stavbe, ki jih gradi človeški um združeno z žuljavo človeško roko, v zadnjih desetih letih upravičen ponos. Tako skoraj idilično opiše naše mesto Mariborski večernik Jutra 17. septembra 1938.
To pa je bila samo ena plat takratnega mesta, Maribor je imel tudi "svojo bol in gorje". Po mestnih ulicah, med visokimi modernimi stavbami se je "šetalo", pravzaprav je tavalo, tudi na stotine revežev, raztrganih in lačnih, brez službe in zaslužka, brez strehe nad glavo. Družinski očetje, matere, vdove in sirote so s strahom gledali v prihodnost. V Dajnkovi ulici (današnji Žolgerjevi) v Magdalenskem predmestju so si v opuščenih živinskih vagonih in lesenih barakah, ki so stale tam še od prve svetovne vojne in so bile namenjene vojakom, obolelim za nalezljivimi boleznimi, uredili zasilna bivališče in čakali, da so se v mestnem svetu vendarle odločili sezidati pet stanovanjskih hiš s po dvajsetimi stanovanji, ki naj bi vsaj nekaterim omogočila človeka vredno življenje.
"Našli so se sicer težki milijoni za takozvanih 'višjih desettisoč', katerih pa v našem mestu v resnici niti ni deset, in zgradil se je — Mariborski otok. Našli so se težki milijoni za nakup mestnega gradu, ki je dobil sedaj sicer praznično zunanje lice s težko obremenitvijo mariborskih davkoplačevalcev. Za brezdomce, ki so enakopravni in enakovredni someščani in sodržavljani, pa ni na razpolago toliko denarja, da bi se zanje zgradila sicer skromna, vendar pa vsaj dovolj prostorna, zdrava, zračna in suha stanovanja."
Kako zelo sodobno zvenijo ti skoraj devetdeset let stari stavki.
