Uredili so ga po reformah cesarja Jožefa II. leta 1783. Obdano je bilo z zidom, skozi katerega so vodila kovana vrata. Leta 1827 so sredi pokopališča zgradili kapelo Žalostne Matere božje in v bližino postavili še velik križ z Marijo. Poleg katoliškega dela je bil od leta 1868 na pokopališču določen tudi predel za pripadnike protestantske vere.
Mejo med obema deloma pokopališča je domiselno označeval grob zakoncev Renner. Mož Konrad je bil protestant, žena Jožefa pa katoličanka. Na ograjo med obema pokopališčema so postavili skupen križ z nagrobnikom, zakonca pa pokopali vsakega na svojo stran. "Sei hier der Friedhof auch begrenzt, ein Kreuz auf beider Gräbern glänzt," je pisalo. ("Čeprav grobova z mejo razdeljena, en križ blešči se nad obema.")
Umrle so na tem pokopališču pokopavali vse do leta 1914, v grobnice pa celo do 1925. Ko je leta 1930 mestna uprava sklenila pokopališče opustiti, so smeli lastniki grobov, tudi z ustrezno pomočjo in pogrebnim obredom, a na lastne stroške, posmrtne ostanke svojcev s spomeniki in grobnicami prenesti na pobreško pokopališče.
Nogometni stadion Ljudski vrt, ki so ga zgradili med letoma 1960 in 1965, pa seveda svojega imena ne nosi zavoljo tega, ampak ga je dobil po parku, imenovanem Volksgarten, ki je bil ob vili josipdolskega glažutarja Jožefa Langerja. Leta 1874 je zemljišče odkupila mestna občina in na njem uredila prireditveni, veselični in športni prostor, ki je leta 1901 dobil tudi prva teniška igrišča. Vilo so takrat preuredili v restavracijo in rastlinjak. Po prvi svetovni vojni so na parkovnih površinah vile postopno začeli urejati športna igrišča.
