Čeprav motorni promet v Mariboru med obema vojnama ni bil niti približno primerljiv z današnjim, pa je po naših ulicah že takrat vozilo kar lepo število avtomobilov in motornih koles, poleg njih pa so si ceste in pločnike lastili še številni kolesarji, konjske vprege in pešci pa tudi živina. Pogosto so se dogajale nesreče, večkrat s hudimi poškodbami, celo smrtni primeri niso bili redki.
Vse to je spodbudilo mariborskega upokojenega detektiva Franja Čoša, da je začel razmišljati o napravi, ki bi vsaj malo zmanjšala število nesreč. Po treh letih je njegovo tuhtanje obrodilo sadove in izumil je prototip avtomatskega varnostnega signala za cestna in železniška križišča. Na dovoznih poteh naj bi po njegovem na primerni razdalji do križišča namestili posebna električna stikala. Ko bi nanje zapeljalo vozilo, bi se na prečni cesti sprožil signal stop, ki bi se izklopil, ko bi vozilo pripeljalo do naslednjega stikala, na drugi strani križišča. Tako bi se promet v odvijal po sistemu "kdo je prej".
Na železniških poteh bi imele vlakovne kompozicije prednost v vsakem primeru. "Da bi bili vozniki in šoferji še posebej opozorjeni na trenutek menjave pripadajočega varnostnega signala, se lahko namesti v njem še električna sirena." Čošev izum je vzbudil mnogo pozornosti, kaj pa je bilo potem z izumom, časniki niso poročali.
Prvi primerek semaforja so sicer postavili v Londonu leta 1868, a je kmalu eksplodiral. Prvi semafor, kot ga poznamo danes, je bil postavljen leta 1919 v Detroitu, ko so dodali še rumeno luč, a do avtomatike so minila še tri leta. V Sloveniji je bil prvi semafor postavljen leta 1956 na križišču Celovške in Tivolske, ročno pa ga je upravljal policist.
