Čas okoli božiča nam poleg božičnega drevesa in adventnega venčka ozeleni tudi božično žito. Seveda če smo ga posejali takrat, ko nam to veleva ljudsko izročilo - 13. decembra, na dan svete Lucije. Sveti Luciji so pripisovali posebno moč, saj naj bi zimskemu soncu povrnila moč. Tudi samo ime svetnice, ki je živela na prehodu iz 3. v 4. stoletje, izhaja iz latinske besede lux, ki pomeni svetlobo.
God svete Lucije in božič pa po ljudskem izročilu nista povezana zgolj z božičnim žitom, na ta dan so v času preganjanja "čarovniške zalege", verjetno najmračnejšem obdobju evropske zgodovine, pričeli tudi izdelovati prav poseben pripomoček za to raboto. V naših krajih ter na Češkem, Moravskem, Madžarskem in Hrvaškem je za prepoznavo čarovnic služil tako imenovani Lucijin stol. Običajno je to bil trinožnik in so ga morali začeti izdelovati prav na dan sv. Lucije ter dokončati do božiča, zanj pa uporabiti devet, ponekod dvanajst vrst lesa. Izdelava je potekala izključno ponoči, do sončnega vzhoda, izdelovalec pa je moral delo največkrat opravljati molče. Tak stol so nato na sveti večer odnesli k polnočnici, in kdor je sedel nanj, je prepoznal vse čarovnice v vasi. "Ko bi si naredil človek stol s tremi nogami iz deveterega lesa, pri sebi imel tri pisane grahe in se na sveti večer na tak stol pred cerkvena vrata usedel, bi videl vse čare ali coprnice in jih spoznal."
Te naj bi bile med povzdigovanjem obrnjene stran od oltarja, plazile naj bi se bile po stenah in kazale duhovniku golo zadnjico, imele na glavah latvice ali v rokah luč. Je pa moral na stolu sedeči pravočasno pobegniti, saj bi ga drugače coprnice lahko raztrgale.
