Inženir Sepp Treiber je 28. aprila leta 1941 okoli osme ure zvečer v bližini hotela Zamorc parkiral osebni avtomobil, slabo uro za tem pa ga je v Volkmerjevem prehodu še voznik Seppa Heinzla, vodje Deželne kmečke zveze Südmark. Okoli pete ure zjutraj so mariborski mladinci vozili polili z bencinom in podtaknili ogenj. Zaradi vročine so popokala tudi okoliška okna, vozili pa sta bili popolnoma uničeni. Policija je navsezgodaj pričela obsežne preiskave in aretacije, za požig so takoj osumili mariborsko mladino. "Slovenska mladina zopet dviga glavo. Pomagala nam bo le energična policijska akcija," piše v poročilu policijskega direktorja v Mariboru z dne 29. aprila 1941 političnemu komisarju mesta Maribor.
Večino so pridržali v bifeju na vogalu Tyrševe in Slovenske ulice, nekatere so izpustili, druge pa odpeljali na zaslišanja v kletne prostore meljske vojašnice. Skupaj je bilo aretiranih skoraj 80 ljudi. Prijeli so tudi Heleno Štor, solastnico lokala, in ji zaplenili blagajno. Prav tako so zaprli nekaj starejših meščanov slovenskega rodu, ki so jih spustili šele naslednji dan, ko so poravnali škodo za avtomobile.
Nemci nikoli niso izvedeli imen vpletenih, so pa po tem uvedli policijsko uro med pol eno in peto uro zjutraj. Od glavnih akterjev akcije konca vojne ni dočakal nihče. Bojana Ilicha so v Mariboru Nemci ustrelili 23. septembra 1941. Avgust Greif - Blisk je pri prehodu Štajerskega partizanskega bataljona čez cesto Planina-Jurklošter padel 4. novembra 1941. Ljubo Tarkuš je postal vodja ene od mariborski sabotažnih skupin na levem bregu Drave. Nemci so ga ustrelili 6. januarja 1942.
Dočakal pa je osvoboditev Franček (Franjo) Brodnik, takratni najemnik Orla, ki je onesposobil električno napeljavo in s tem tudi luči v Volkmerjeven prehodu. Sicer je bil prav tako predviden za usmrtitev, a se je po čudežu in s pomočjo nemških prijateljev rešil smrti.
