Četudi se katero od slovenskih mest kdaj (samo)okliče za "vinsko mesto", ta naziv gotovo v prvi vrsti pripada Mariboru. Navsezadnje pri nas na Lentu raste Najstarejša trta, tako rekoč pod samim centrom mesta se razprostira ena največjih vinskih kleti v Evropi, svetega Martina pa v mestu jemljemo bolj resno od Silvestra in novega leta. Zato smo, kar se vina tiče, včasih tudi nekoliko (pre)občutljivi – sploh, ko ga zmanjka.
Tako se je v začetku leta 1928 zgodilo, da je bilo naenkrat sila težko priti do takrat zelo popularnega pekrčana, še prav posebej v kraju, po katerem je to vino dobilo ime in kjer so edini pridelovali tistega pravega. "Res je sicer, da je aromatičnega pekrčana dobiti po širnem svetu v množinah, ki bi mogle preplaviti ves kotiček ob vznožju Pohorja, vendar se dandanes resnično prideluje le v skromnih količinah. Večina pravega pekrčana gre daleč po svetu, saj že ob trgatvi pekrske gorice obletavajo inozemski kupci, ki kar od stiskalnice pokupijo ves pridelek. Med pekrskimi gostilničarji so pa tudi pravi vinogradniki, drugi pa si gotovo raje na mestu nabavijo domače vino, kot bi ga tovorili iz daljnih krajev. Da pa je pekrčan vsled svoje kakovosti dražji od dolenjskega cvička, je vsakemu vinskemu strokovnjaku razumljivo," piše Mariborski večernik Jutra 25. januarja 1928.
Časnik vzroke za pomanjkanje pekrčana v Pekrah išče tudi v preteklosti kraja in jih gre iskat celo v čase nadvojvode Janeza: "Znano je, da je lepoto in dobroto tega kotička odkril nadvojvoda Ivan, ki je osnoval tu svoje vinske gorice in še danes je večina vinogradov v rokah inozemskih magnatov. Zato se pač ni čuditi, če je bila v Pekrah germanizatorična postojanka, ki se niti po preobratu ni mogla hitro preorientirati. Žal so naši narodni krogi temu nekdanjemu šulferajnskemu gnezdu posvečali premalo pozornosti; raje so reševali druge kraje, ki so bili že nekdaj slovenski."
