Andreja Kutin
"Dajmo hitreje!" "Ritem, ritem! To je Štajer'c, hiter je!" Alfi Nipič, 80-letnik, spodbuja in dodaja tempo Big bandu Orkestra Slovenske vojske. Ja, če je kdo veteran, je to zagotovo Nipič, in če kdo ve kaj o Štajercih - je to tudi Nipič. Nekaj zabavnega je na tonskih vajah, seveda so tonske vaje delo in muzika in resna usklajevanja, sploh če je na odru orkester 30 glasbenikov, in kot kasneje pove Raiven, je peti z orkestrom pač nekaj, pred čimer imaš rešpekt. Ampak tonske na Lentu so tudi zabava v kroksih, plohe šal in dovtipov, v glavnem pa dobre volje - "Pazi Alfijevo glavo!" "Malo več basa!" "Gremo še enkrat začetek!" Počasi se vse postavlja na svoje mesto in popevke, nekatere od njih skoraj ponarodele, zvečer zazvenijo v pravi bigbandovski postavi, kulisa na glavnem odru je odlična, noč nostalgična, z vonjem po nekih drugih, bolj veličastnih in uglajenih časih. Ni kaj, doba Bojana Adamiča, Jožeta Privška ter Mojmirja Sepeta je v slovensko glasbo globoko vgravirala niz popevk, ki - sodeč po včerajšnji publiki, sestavljeni iz vseh generacij - nikoli ne bodo šle v pozabo.
Vesela jesen še vedno spet manjka
Zakaj mladi še vedno tako radi poslušajo te melodije? Zadeva je tesno povezana s festivali, pravi Alfi Nipič, za vsakim namreč ostane kak evergreen: "Ampak v Sloveniji se tega premalo zavedamo - umrli so Vesela jesen, Slovenska popevka, Festival šansonov. In evergreenov bi imeli več, če bi imeli več festivalov. Seveda pa evergeen ni od danes do jutri, to so desetletja. Spremenil se je tudi način zabave, ampak drugje festivali preživijo - Sanremo, Splitski festival, le pri nas ne. Upamo, da bo Evrovizija ostala." In kot kaže mariborski festival, popevke domača publika res pogreša -, ko je Alfi Nipič z odra povprašal o Veseli jeseni, se je publika odločno odzvala, da jo potrebujemo nazaj. Poljane dom, prelepih dni, Kjer se Pohorje vidi idr. pač niso pesmi, ki bi lahko zaslovele pod Ljubljanskim gradom ali v Portoroškem avditoriju. Jasno.
Veronika z orkestrom
Poleg Alfija je zagotovo na Glavnem odru blestela Raiven, ki v postevrovizijskem valu še enkrat znova dokazuje, kako vsestranska glasbenica je. "Popevka je zelo specifičen žanr, ki najbolje zveni v izvedbi z orkestrom, in priložnosti peti z orkestrom nimaš vsak dan. Takšna priložnost je posebna, tega si ne more privoščiti vsak organizator, zahtevna je tudi logistika. In jaz najraje pojem z orkestri, čeprav je moja glasba žanrsko precej drugačna od zlate dobe slovenske popevke, ima veliko elementov filmske glasbe in paše zraven, veliko je orkestralnih delov." No, v soboto zvečer v topli poletni noči je Veronika z orkestrom zvenela odlično in nič skromno ali manj popevkarsko. Za to je seveda poskrbel Rudolf Strnad, dirigent Big banda Orkestra Slovenske vojske, ki se prav dobro znajde tudi z mikrofonom v roki. Pa Nuška Drašček, Tomaž Domicelj in vsi drugi so poskrbeli, da so mnogi odšli s prizorišča, mrmrajoč si slovenske popevke. Morda so zlati časi popevke mimo, a večnost teh skladb je zagotovljena.
Promenada je nazaj
Sicer je drugi dan Lenta morda napolnil prizorišča malo manj kot prvi, a drugi lentovski večer je dokazal - promenada na Lentu je zdaj res nazaj. "Stoooo let se nismo videli!" je slišati skoraj redno, pa objemi starih znancev in na drugi strani starostne premice bolj sramežljiva sprehajanja in spogledovanja mlajših generacij. Poseben je bil večer pred Jurčkovim odrom, kjer so ogrevali ekscentrični Moveknowledgement in ga je nadgradil Uroš Perić, ki je sobotni koncert posvetil spominu na nedavno preminulega Vinka Mandla, začaral pa je kakopak tudi Ibrica Jusić v Minoritih. Nostalgičen večer na Lentu torej.
