(75 LET VEČERA) Družina, v kateri ni dolgčas

Reči zase, da sem otrok Večera, bi lahko zvenelo patetično in vzvišeno, kajti tako rekoč vsak bivši in sedanji večerovec lahko tako poreče. Ampak to sem zapisal na prvo žogo, zgolj zato, ker sem se ob vstopu v stavbo v Svetozarevski 14 res počutil, kot da prihajam v ugledno družino. In ko zdaj gledam nazaj, vidim, da se nisem zmotil. Kot v vsaki družini je tudi v tej Večerovi polno bolj in manj prijetnih dogodkov in dogodivščin, nazdravljanj, kresanja mnenj in žolčnih razprav, tudi poljubljanj in drobnih prevar, ampak spomini na Večerovo preteklost so vse kaj drugega kot sivi. Na Večeru in z Večerom nam (in vam, naši bralci) ne sme biti dolgčas. Drugače ne bi tako dolgo vztrajali - skupaj.