Preden posadite živo mejo, se vprašajte, ali resnično vse naokrog potrebujete celoletno gosto zaščito pred pogledi. Listopadne vrste, kot sta bukev ali maklen, spomladi pokažejo sveže zelenje, poleti so prijetno goste, jeseni pa se odenejo v pisane barve, preden odvržejo liste in poskrbijo za delno transparentnost – tega ne zmore nobena vednozelena živa meja.
Prav tako ni treba, da ista rastlinska vrsta obdaja celotno zemljišče. Kombinacija različnih rastlin je tista, ki prinaša slikovitost.
Zanimiva je lahko tudi mešanica žive meje in elementov za zaščito pred pogledi, saj takšna zasnova ponudi razgibanost. Tako vam ni treba ostati le pri rastlinah. Gabioni (pocinkane mreže, napolnjene s kamni) ali lesene stene se dobro prilegajo sodobnim vrtovom, pletene stene iz vrbe pa so naravnost imenitne za ljubitelje naravnega videza. Zakaj ne bi kar z njimi popestrili žive meje?
Rastline za trpežno in zdravo živo mejo
Klek (Thuja occidentalis), ki ga mnogi domače imenujejo cipresa, je desetletja veljal za klasično izbiro žive meje vrtov. Vendar sta se v zadnjih letih na njem pojavila dva nevarna škodljivca – južni brinov krasnik (Ovalisia festiva) in podlubnik (Phloeosinus aubei). Prvi se prehranjuje z jedrom rastline in jo znotraj izdolbe, drugi je dejaven zlasti v sušnih mesecih in močno poškoduje rastlino. Zatiranje obeh škodljivcev je dolgotrajno in zahteva močna škropiva, zato se marsikdo raje odpove takšni živi meji in jo nadomesti z odpornejšimi rastlinami, kot sta lovorikovec in fotinija.
V vrtove, ki jih želimo približati pristni naravi, se lepo podajo trpežne domače vrste drevnin, kot sta gaber in tisa, ki zdržita v živi meji 50 let in še dlje. Tudi temeljito rez prenašata z lahkoto in se lepo obraščata, poleg tega sta imenitna za dekorativno oblikovanje in izrezovanje.
Cvetovi ne trajajo dolgo
Kdor želi svoje zemljišče obdati s cvetočimi grmovnicami, naj ima vselej v mislih, da večina grmov cveti samo nekaj tednov, preostali del leta pa ima drugačno podobo. Cvetoči grmi običajno potrebujejo tudi več prostora, saj jih ni mogoče porezati v ozke stene. Dobro je izbrati vrste, ki dokaj dobro prenašajo rez, kot so forsitija, medvejka in glog. Najbolje pa je že pri zasajanju žive meje poskrbeti, da bo za cvetoče grme dovolj prostora. Poleg tega ni treba, da je celotna živa meja iz ene rastlinske vrste, temveč lahko cvetoče grme posadite kot vmesni dekorativni element, ki mestoma prekine zimzeleno ali listopadno živo mejo.
Priprava sadilnega terena
Najprimernejši čas za sajenje listopadnih grmovnic za živo mejo je takrat, ko so rastline brez listja, torej na začetku pomladi in nato konec oktobra in novembra. Vednozelene grmovnice za žive meje pa je idealno posaditi konec marca ali v začetku aprila in nato konec septembra ter v začetku oktobra.
Pred sajenjem tla najprej dobro prelopatajte in jih obogatite s kompostom, prst zrahljajte. Če so tla preveč apnenčasta, jim lahko primešate šoto ali kompost. Sadilni jarek naj bo nekoliko večji od koreninske grude in pred sajenjem jarek zalijete z vodo.
Če so tla slabo prepustna in glinasta, sadilno jamo ali jarek še poglobite in na dno nasujete gramoz, da bo voda lažje odtekala, na drenažni sloj pa nasujete izkopano zemljo, ki ste ji primešali še kakovosten substrat. Nato rastlino posadite na enako globino, kot je bila posajena prej, naokrog pa jo zasujte z izkopano prstjo.
Zatem prst okrog grma dobro potlačite, pohodite in ponovno zalijte. Po zasaditvi bo treba rastline znova takoj zaliti in za redno zalivanje skrbeti več tednov, da se korenine dobro vrastejo.
Razgibanost je dosegljiva z rezjo
Če si želite drugačne, bolj razgibane podobe žive meje, imate na voljo številne možnosti, kako oblikovalsko poudariti okolico. Namesto škatlaste rezi lahko zeleno mejico postrižete valovito ali pustite posamezne poganjke rasti in jih porežete v majhne krošnje, ki bodo sčasoma postale večje. Morda na delu žive meje oblikujete lok, ki bo ustvaril vtis portala, ali izrežete odprtine, ki kakor okna skrivnostno vabijo, da se sprehajalec ozre, kaj je na drugi strani.
Klasične oblike rezi
Trapezasta oblika velja za optimalen profil rezanja. Ker je živa meja navzgor vse ožja, dobijo tudi spodnje veje dovolj svetlobe in ne ogolijo tako hitro.
Oblika pravokotne škatle je primerna za gaber in tiso, ki uspevata ne le na soncu, temveč tudi na senčni legi.
Zaobljen profil je najbolj primeren za rastline, ki rastejo na široko, na primer lovorikovec, fotinija in liguster. Tudi ta oblika naj bo zaradi boljšega vpada svetlobe navzdol širša. Tega bodo še posebno vesele rastline, ki imajo rade sonce, kot denimo klek in češmin.
